Vzgojni triki, ki zagotovo delujejo!

Zdi se mi pomembno, da se mame pogovarjamo tudi o vzgoji, o naših vzgojinih pristopih, o tem kaj deluje kakšne kazne in nagrade uporabljamo ipd. Navsezadnje je to najpomembnejša in najodgovornejša naloga starša, da vzgaja in usmerja otroka po svojih najboljših močeh. Same vemo, da je to vse prej kot enostavno. Vzgojinih pristopov je veliko in branje knjig brez pogovora o starševskih izkušnjah je za moje pojme suhoparno in nekoristno. Tudi otroci so si različni, vsak s svojim karakterjem in svojo voljo, rojeni za to, da preizkušajo meje in nam postavljajo vsaki dan nove izzive na področju starševstva. Prebrala sem že ogromno knjig o vzgoji in starševstvu (pripravljam tudi seznam najljubših), si izbrala pristope in trike, ki so se mi zdeli učinkoviti in v skladu z mojo vzgojno filozofijo in jih tudi preizkusila že malo morje. Na srečo (?!) imam doma otroka, ki ima močno osebnost in trdno voljo in zraven njega mi ni nikoli dolgčas. Kakor hitro začnem počivati na lovorikah, me že predrami novo razvojno obdobje z novimi izzivi. Pri vzgoji torej ni počitka. ;)

Najprej se moramo torej vprašati kaj sploh želimo od otroka, kakšne vrednote in načela mu želimo privzgojiti, katera so pravila, ki ga želimo naučiti, kakšen bo naš sistem nagrajevanja in kaznovanja ipd. Težko je vzgajati, če ni postavljenih mej. Meje so nujno potrebne, kajti če niste postavili mej, potem je otrok zmeden, ne ve katero obnašanje je zaželjeno in katero ne, ne razume zakaj je za neko obnašanje kaznovan oziroma je morda celo včasih kaznovan, včasih ne ipd. To otroka zmede in ga ne nauči ničesar koristnega, vsekakor pa ga ne pripravi na samostojno življenje v družbi.

Ko ste postavili meje in pravila jih zapišite ali se o njih z otrokom pogovorite. Vnaprej si pripravite kako boste reagirali, ko bo otrok mejo prestopil. Kazen je lahko graja vedenja (tvoje vedenje mi ni všeč, pri naši hiši smo prijazni drug z drugim in se ne pretepamo), odvzem privilegija (ker...danes zvečer ne bo risanke), odvzem predmeta (ker si kljub opozorilu metal igračo, ti jo vzamem in jo dobiš ponovno jutri), odmor ("time out"), odstranitev iz situacije (na kavču ne skačemo; in ga damo iz kavča, če je potrebno ponovimo tudi desetkrat) itd. Opisala sem kazni, ki jih tudi sama uporabljam in se mi zdijo sprejemljive glede na mojo vzgojno tehniko. Nagrada je lahko pohvala vedenja (zelo lepo si pospravil igrače), pohvala osebe (kako si ti spreten fant), pozornost (zdaj si tako hitro pospravil igrače, da imava ravno dovolj časa, da še skupaj prebereva eno knjigo), dotik, spodbuda (dobro ti gre, kar nadaljuj), materialna stvar (nalepka) itd. Med nagradami in kazni se trudimo držati neko ravnovesje. Nagrad mora biti seveda več kot kazni, ampak tudi z nagradami ne pretiravamo po "nepotrebnem".

Otroku torej razložimo pravila (meje), posledice (kazni), če bo te meje prestopil in smo dosledni. Na lastni koži sem izkusila, kako pomembno je, da sta oba starša ENAKO dosledna in se držita enakih pravil.

Rezultati seveda ne bodo vidni takoj, ampak po nekaj dneh, ker se vsak otrok nagonsko upre pravilom in mejam, ampak če boste vztrajali teh nekaj dni in kot papiga ponavljali pravila in dosledno kaznovali nezaželeno vedenje, bodo rezultati kmalu vidni (kdaj je odvisno tudi od karakterja otroka).

Kateri so tisti vzgojni triki, ki pri nas največkrat delujejo?

1. Otroku ponudimo izbiro.
Na primer: "Boš najprej pospravil igrače v svoji sobi ali v dnevni sobi?" "Boš najprej oblekel hlače ali majico?" "Ti pomaga ati ali mama?" "Boš igrače pospravil zdaj ali pred večerjo?" "Boš obul škornje ali gležnarje?" S takšnim pristopom se izognemo konfliktni situaciji, saj otrok nima občutka, da mu ukazujemo, ampak je vključen v situacijo in lahko sam odloča o pomembnih stvareh. Ponudimo dve izbiri in obe morata biti sprejemljivi. Če otrok ne želi izbirat ali želi nekaj drugega, mu rečemo: "To ni na izbiro. Izbiraš lahko med... Boš se sam odločil ali se jaz odločim namesto tebe?" Če otrok ne želi sodelovati, se odločimo sami in vztrajamo pri izbiri.

2. Otroka vnaprej opozorima na to, da bo čas za neko opravilo, odhod iz igirišča ipd.
Na primer: "Počasi se bomo odpravili domov." in čez kakšno minuto "Tako, še pet minut se lahko igraš, potem pa gremo domov." "Še tri minute." "Tako, čas je potekel. Gremo." In greste (zelo je pomembno, da otroka primete za roke in greste, brez izjeme).

3. Opozorilo. Na vsako nezaželeno vedenje, otroka najprej opozorimo in potem reagiramo.
Na primer: "Tvoje obnašanje mi ni všeč. Takoj prenehaj ali pa zvečer ne bo nalepke in tudi piškotov ne bova pekla." "Pri naši hiši smo prijazni drug z drugim in se ne pretepamo" "Zadnje opozorilo!" Če otrok ne reagira na besede "zadnje opozorilo" ga umaknemo iz situacije, mu vzamemo igračo s katero grdo ravna, ga primemo za roko, če pretepa ipd. Smo resni in strogi, ampak mirni. Otrok se bo moral navaditi na to, da ne uporabljate praznih besed in zato je zelo pomembno, da reagirate. Če otroka ne boste odstranili iz situacije, bo nadaljeval. Moja izkušnja je, da če dosledno uporabljamo te metode in je zadnje opozorilo dejansko zadnje, potem se otrok tega navadi in uboga na besedo ter fizična odstranitev (ki seveda ni groba) ni potrebna.

4. Štetje. Občasno Aljaža opozorim, da ima čas za neko opravilo ipd., dokler preštejem do tri (ali pet). Tega se poslužim, ko kateri od zgoraj naštetih načinov ne deluje in ponavadi je štetje in moja reakcija dovolj, da otrok uboga.

5. Preusmeritev pozornosti. To je odličen trik, ki ga najbrž vsi uporabljamo. Še posebej koristen je za preprečevanje nezaželenega vedenja, še preden se to pojavi.
Na primer: Opazite, da bo otrok začel metati igrače ob tla in še preden mu to uspe ga preusmerite: "Poglej, tukaj je tista knjiga, ki sva jo včeraj iskala." "Si greva skupaj igrat?" "Pridi, ti bom nekaj pokazala." Načinov je ogromno.

6. Obrazložitev situacije. Otroku razložimo pravila obnašanja v novi situaciji, še preden se v njej znajde. Če gremo k nekomu na obisk, mu že vnaprej povejmo, kakšno obnašanje od njega zahtevamo in kakšna so pravila, meje. Te se namreč pogosto razlikujejo od tistih doma oziroma je tako, da novo okolje vnaša v otrokov svet nove situacije, v katerih se še ne znajde in potrebuje obrazložitev zaželenega in nezaželenega vedenja.

Obrazložitev situacije v igralnici. S prstom žugam zato, da otrok ve, da mislim resno. Gre za spontano kretnjo. ;) Hvala možu za sliko izpred par mesecev.

7. Ponujanje alternative.
Na primer: "Igrač ne mečemo, ampak žogico pa lahko." "Po kavču ne skačemo, ampak lahko pa skačeh na tleh." "Plezamo po plezalih (in ne po ograji)." ipd.

Ti triki se po učinkovitosti  razlikujejo glede na razvojno obdobje, v katerem je otrok. Zagotovo jih bo nekaj od njih delovalo pri vsakem otroku, ne glede na starost. Preizkusite jih, ampak ne vse naenkrat, da otrok ne bo zmeden. Preden jih uporabite, premislite, v kateri situaciji bi vam določen trik koristil in ga takrat tudi uporabite. Takšnih in podobnih trikov je več, jaz sem opisala tiste, s katerimi imam največ pozitivnih izkušenj. Morda kdaj dodam še kakšnega.

Še kratek nasvet za na konec: Poskušajte uporabljati pozitivne ukaze (npr.: "Na kavču sedimo!" in ne: "Ne skači po kavču!") in to kar rečete, upoštevajte ne glede na vse. Ne pomeni ne in če bo res vedno in dosledno tako, bo otrok tega navajen in bo vedel, da se z vami ne da pogajati, ker nikoli ne popustite. Seveda pa preden nekaj izrečete, dobro premislite, da ne boste odločitve kasneje obžalovali. ;)

Z ljubeznijo, Mama.