četrtek, 30. april 2015

Mama svetuje mami: Kako lahko starši vplivamo na odnos med sorojencema?

Starši se najbrž veliko svojega časa ukvarjamo s tem, kako enakomerno razporediti pozornost med vse svoje otroke (tudi če ste "samo" dva to ni vedno enostavno), kako vzgajati brez razlik (čeprav le-te morajo biti v povezavi s starostjo in osebnostnim tipom otroka), kako jih spodbuditi k temu, da se bodo med seboj dobro razumeli ipd.


So obdobja, ko je to zelo enostavno in so spet obdobja, ko je to skoraj nemogoče. Odnos med sorojenci je zelo kompleksen in starši težko nadziramo vse parametre, ki nanj vplivajo, ampak v tem letu in pol je bilo nekaj nasvetov, ki sem jih dobila ali prebrala v kakšni knjigi še posebej koristnih, zato jih bom danes delila z vami. O pripravah otroka na novega družinskega člana sem že pisala, tako da nekaj koristnih nasvetov najdete tudi tam in pa še v objavi o deljenju igrač (bom poskusila, da se ne ponavljam).

Kako lahko starši vplivamo na odnos med sorojenci? Nekaj preprostih korakov:
  • Za vzpostavitev dobrega odnosa je pomemben že sam začetek, torej obdobje nosečnosti in obdobje takoj po rojstvu drugega (tretjega, četrtega) otroka. Novega družinskega člana otroku predstavimo na miren, nevsiljiv način in opazujemo njegove reakcije ter se na njih odzivamo. Smo mirni in pozitivni ter se trudimo spremembe predstaviti v pozitivni luči, a pri tem ne olepšujemo preveč ter se vživimo v otrokova čustva in mišljenje. Pri majhnih otrocih nam lahko pomaga darilo, ki ga otrok prinese novorojenčku ob rojstvu in obratno. To lahko splete prve vezi med sorojencema, prav tako pa otroka spodbudimo k temu, da novemu bratcu ali sestrici nariše kakšno risbico za dobrodošlico, napihne balone, s katerimi se lahko kasneje igra ali kako drugače okrasi stanovanje ob prihodu novorojenčka. 
  • Dobrega odnosa med sorojenci ne moremo prisiliti, zato ne pritiskajmo preveč, ampak pustimo času čas.
  • Otrok med seboj ne primerjajmo, še posebej ne med njihovo prisotnostjo. Otroci si lahko takšne primerjave narobe razlagajo in začnejo gojiti zamere tako do staršev, kot tudi do sorojencev.
  • Veliko lahko naredimo z različnimi pozitivnimi komentarji, ki jih občasno uporabimo. Na primer, ko otroka lepo sodelujeta in se skupaj igrata ju pohvalimo; ko opazimo da eden od otrok naredi nekaj lepega za svojega brata ali sestro ju spet pohvalimo in izpostavimo lepo gesto ("Kako si ti skrben brat. To si pa zelo dobro naredil" ipd.); spodbujamo sodelovanje med otroki s stavki kot so "Bratci in sestrice si igrače velikokrat delijo med seboj.", "Bratci in sestrice si pomagajo med seboj." ipd. (v kontekstu).
  • Otrokom je ponavadi všeč njihova vloga "velika brata" ali "velike sestre" in občutek pomembnosti ter vključenosti lahko spodbudimo s posebnimi opravili pri katerih lahko pomagajo, s stvarmi, ki jih lahko naučijo svoje mlajše brate in sestre ali celo s kakšno majico z napisom "veliki brat", "najboljši bratec na svetu", "ponosni bratec" ipd. Tako bomo preprečili izpade ljubosumja, saj bodo videli, da imajo pomembno mesto v družini.
  • Kako se izogniti tekmovalnosti med sorojenci? Zelo všeč mi je bila ideja, ki sem jo prebrala v knjigi od Lawrence E. Shapiro: Ščepec preventive. In sicer je pisalo, da lahko tekmovalnost med sorojenci (in tudi tekmovalnost ali jezo na splošno) omilimo z različnimi igrami, ki zahtevajo timsko delo. Igra, ki je omenjena, je igra z baloni v katero vključimo vse sorojence ali kar celo družino. Vsakemu igralcu dajte po en balon. Nato nastavite uro na tri minute, vsak igralec pa naj vrže svoj balon v zrak. Namen igre je preprečiti balonom, da bi pred iztekom treh minut padli na tla. To bodo igralci dosegli le, če si bodo medsebojno pomagali. Igrajte se to igro vsako večer pred odhodom v posteljo in odnosi med člani družine se bodo zagotovo izboljšali. Priporočam branje celotne knjige.
  • Pozitivno pa lahko na odnos med sorojenci vpliva tudi kvalitetno preživet čas z vsakim od njih posebej, tako da oba dobita dovolj ljubezni in pozornosti ter poseben družinski čas, ko cela družina skupaj preživlja čas na kakšnem družinskem izletu, obisku gledališča, kina, ob športnih aktivnostih ipd.
  • Elizabeth Pantley v knjigi Z otrokom lahko sodelujete (ta je ena izmed mojih najljubših) predlaga, da praznujete dan sorojencev. To je poseben dan v letu, ko praznujemo to, da imamo brate in sestre, spečemo kakšno torto, se igramo ipd. Še več nasvetov v povezavi s tematiko, pa lahko preberete v njeni knjigi ali v knjigi Bratci in sestrice od dr. Richarda C. Woolfsona.
To so vsakodnevne malenkosti, ki jih uporabljamo pri nas doma in so se izkazale za pozitivne. Ne pozabimo pa, da je popolnoma normalno, če si bratje in sestre kdaj skočijo v lase. ;)



Z ljubeznijo, Mama.

sreda, 29. april 2015

Vrečka zaposljivka: Silhuete

Iskanje silhuet je preprosta aktivnost za vrečko zaposljivko, s katero ni veliko dela. Idejo sem našla na internetu in objava je vsebovala brezplačno predlogo, ki sem jo natisnila. Natisnjeno sem izrezala in pospravila v našo Map'co to go, ki jo lahko najdete pri Enida Unique ter nas bo spremljala na dopustu, na katerega se kmalu odpravljamo.


Idejo ter brezplačno predlogo najdete TUKAJ. Ko ste natisnili in izrezali predmete in njihove silhuete jih lahko ponudite otroku, da poišče pravo silhueto, pravemu predmetu. Kartice lahko zlaga eno ob drugo ali pa s predmeti prireja na silhuete. S karticami pa lahko igraste tudi spomin. Če imate možnost, lahko predmete in njihove silhuete natisnete na trši papir in jih plastificirate, da se ne bodo uničili.

Z ljubeznijo, Mama.

torek, 28. april 2015

Arboretum in njuna zgodba o prijateljstvu

Zgodba o prijateljstvu.


Ko rodiš prvega otroka, si ne moreš predstavljati, da bi lahko bilo še kaj lepšega na tem svetu. Srečen si in ponosen. Vsak dan je nekaj posebnega, ko opazuješ novo bitje, ki se uči in počasi napreduje. Ni lahko, zato si tudi ne znaš predstavljati, kako bi bilo, če bilo še težje. Ampak si želiš še eno štručko, še enega otroka, brata ali sestro za svojega prvorojenca, nov čudež življenja. Strah te je. Vsaki dan te skrbi ali bo otrok zdrav in kako bodo potekale spremembe v družini. Bom zmogla? Bo naporno? Bo lepo? Kako bo otrok sprejel novega družinskega člana? Bo ljubosumen? Bosta prijatelja? Najbrž je na vsa vprašanja odgovor "da". Zmoreš, čeprav je težko. Na vsakem koraku se trudiš, da bi otroka postala prijatelja. Da bi bila prijazna drug do drugega. Da bi se skupaj igrala. Da bi se razumela. Da bi bila drug drugemu opora. In nekega dne ju opazuješ. Sporazumevata se, čeprav še eden od njiju sploh ne govori. Opazuješ kako raste prijateljstvo. Vsaki dan se imata raje. Vsaki nov dan se igrata še malo dlje in se še bolj smejita drug drugemu. Vidiš, da ti uspeva in da nekaj zagotovo počneš prav. Ne spomniš se več, kako je bilo, ko si imel samo enega otroka. Ne znaš si predstavljati niti sekunde svojega življenja brez obeh.
 

In potem to izgleda tako. Če tečeš ti, tečem tudi jaz.





 

Če se igraš ti, se igram tudi jaz.




 Če se smejiš ti, se smejim tudi jaz.




Ob tebi sem in se veselim s teboj (tukaj pihata mehurčke).





Če si pogumen ti, sem pogumna tudi jaz.




 In če si lačen ti, sem zagotovo lačna tudi jaz.


Z ljubeznijo, Mama.

petek, 24. april 2015

Igra na prostem: Peskovnik

Končno smo pripravili peskovnik in naredili otvoritev.
Letos se prvič igrata oba otroka.
Juuuuuuhej.






 "Glej, letalo!"


Naslednjič pa z vami delim kako in s čim si lahko popestrimo igro v peskovniku. ;)

Z ljubeznijo, Mama.

četrtek, 23. april 2015

Knjiga tedna: Rožnati avtobus

V knjižnici smo si izposodili knjigo Vesne Radovanovič z naslovom Rožnati avtobus. Gre za srčno zgodbo o avtobusu, ki se postara in Aljažu je tako všeč, da jo beremo ne samo vsaki dan, ampak tudi večkrat na dan. Ilustrirala jo je Ana Razpotnik Donati.


Z ljubeznijo, Mama.

torek, 21. april 2015

Otroci pomagajo pri kuhanju in pripravi hrane

Že nekajkrat sem pisala o kuhinjskih in gospodinjskih opravilih, ki jih lahko opravljajo tudi majhni otroci ali pa pri njih pomagajo. TUKAJ sem recimo pisala o kuhinji prilagojeni otroku in o tem, kaj lahko počne dveletnik v kuhinji. Dotaknila sem se tudi kuhinjskih opravil za triletnika, ampak nisem natančno opisala, kako lahko sodeluje pri kuhanju, peki in pripravi hrane. Tudi TUKAJ sem omenila kuhanje in peko, nisem pa izpostavila, katera opravila, povezana s pripravo hrane, lahko otroku prepustimo.


Ker vedno pišem iz lastnih izkušenj, bom tudi tokrat pisala o tem, kako mi pri kuhanju in peki pomaga Aljaž, ki je januarja dopolnil 3 leta. Vsaka mama naj sama presodi kaj je primerno za njenega otroka in česa je pri določeni starosti sposoben. Aljaž je v zadnjih tednih pokazal še večje zanimanje za kuhanje kot prej, zato je temu primerno tudi vedno bolj vključen v pripravo hrane in seznam njegovih opravil se veča.

Kako lahko otroci pomagajo pri kuhanju in pripravi hrane? Seznam opravil.
  • Umivanje sadja in zelenjave.
  • Lupljenje krompirja (trenutno je to Aljaževo najljubše opravilo) z lupilcem. Lahko tudi lupljenje kakšne druge zelenjave, recimo korenčka, bučk ipd.
  • Rezanje sadja in zelenjave z valovitim nožem (nepogrešljiv pripomoček za otroke v kuhinji, uporabljamo ga že približno pol leta, začel je z rezanjem banane, ker je mehka in nož ne spodrsne, zdaj pa reže že jabolke, hruške, korenček, bučke itd.).
  • Ribanje sadja, zelenjave, sira ipd, tako kot so to počeli na blogu Žogice in kravate (imajo krasen plastičen ribež, kar pomeni da je varneje za naše malčke; mi imamo samo kovinskega, zato se tega še ni lotil čisto samostojno, ampak glede na sposobnosti, bo lahko kmalu tudi to čisto sam).
  • Trenje zelišč v možnarju in začinjanje jedi (soljenje, popranje in dodajanje drugih zelišč ter začimb).
  • Zlaganje hrane v lonec, dodajanje vode, olja (količino mu odmerim v vrčku), presipavanje moke, zdroba idr.
  • Mešanje s kuhalnico in mešanje z električnim mešalnikom s pomočjo. Lahko pa uporabite ročni mešalnik (ki je na moji "wish listi").
  • Gnetenje testa za kruh, pico ali piškote.
  • Valjanje z valjarjem.
  • Izrezovanje piškotov z modelčki za piškote, oblikovanje kakšnih rumovih kroglic in drugih podobnih sladic, oblikovanje polpetov, njokov ipd.
  • Priprava jedilne mize.
  • Umivanje umazane posode, zlaganje v in iz pomivalnega stroja ter čiščenje kuhinjskega pulta.
  • Odnašanje in sortiranje odpadkov v koš za smeti.
  • Sesanje ali pometanje tal.
Tudi Zara sodeluje pri nekaj izmed zgoraj naštetih opravilih, ampak potrebuje več moje pomoči in mojo polno pozornost. Otroka seveda postopoma uvajamo v kuhinjo in mu dodeljujemo starosti in sposobnostim primerna opravila. Leto in pol star otrok lahko pomaga pri umivanju, zlaganju v lonec, dodajanju sestavin, moke, mešanju, gnetenju, valjanju, oblikovanju piškotov itd.


Če dobro preberemo in pomislimo je za otroka izkušnja v kuhinji senzorična igra, ki je zelo koristna za njegov razvoj. Otrok se uči življenjskih veščin, krepi čute z dotikanjem, okušanjem, vonjanjem idr., krepi fino motoriko, utrjuje prste in roke za kasnejšo izkušnjo pisanja v šoli, krepi svojo samozavest, sposobnost razmišljanja...

P.S: Uporabljamo pripomočke iz trgovine Montessori doma Shop; linki do posameznih pripomočkov so v besedilu, na njihovi strani pa najdete še mnogo koristnega.

Najbrž  sem kaj pozabila, zato me lahko opomnite in bom dodala. ;)

Z ljubeznijo, Mama.

ponedeljek, 20. april 2015

ZOO Ljubljana in izgubljena duda

Včeraj smo se odpravili v Živalski vrt Ljubljana, kjer smo se malo sprehodili in si ponovno ogledali vse živali. Zara je bila ob zadnjem obisku živalskega vrta stara približno devet mesecev, zato ji je bilo vse tako, kot da bi bila prvič in tudi veliko bolj zanimivo.



V dopoldanskih urah nas je malo zeblo, ker je bilo res sveže, ampak na srečo nas je popoldan ogrel sonček. Greli pa so nas tudi trenutki, kot ta na spodnji fotografiji, ko sta otroka resnično uživala v opazovanju živali. Plavanje morskega leva je bil najbrž vrhunec obiska in res škoda, da ne slišite Zarinega smeha. Bila sta navdušena.




Tudi žirafe so ene izmed naših najljubših v ljubljanskem živalskem vrtu.


 


Včasih je dobro imeti starejšega brata, da lahko hodiš po njegovih stopinjah in se počitiš varno (pred kozami in pujsi). "Pridi Zara, ti bom dal rokico!"


 





 Čas za malico...


...in telovadbo.


 Sončna Ljubljana.



 Aljaž pleše...


 ...in Zara ploska.


Da bi bil dan popoln, pa smo izgubili še Zarino dudo. In to ne v živalskem vrtu in ne v Ljubljani (ne, ni nam padla v Ljubljanico in ni je pohrustal tiger), ampak doma. V avtu jo je še imela, ker je počivala, potem pa nihče ne ve kdaj in kako, se je izgubila. Seveda nimamo nobene rezerve, ker smo prepričani, da se duda pač ne izgubi tako hitro (kot da je še nikoli nismo izgubili med sprehodom - ja smo jo in to večkrat!). Ampak zdaj je že velika in jo ima samo še za spanje in očitno ne potrebuje rezerve. Uspavanje smo nekako preživeli, čeprav je trajalo dlje. Ponoči se je nekajkrat zbudila in jo iskala, pa sem vztrajno ponavljala, da je "ni, ni", ker smo jo izgubili in je bila kar jezna. Ob pol petih zjutraj je besno kričala in sedela na postelji, pa se je potem le vdala in jutranja ocena je, da pa le ni bilo tako hudo. ;) Zdaj pa dilema... V vrtcu ima še eno, seveda samo za spanje in zdaj kako naprej. Ukiniti še tisto? Uporabljati tisto doma in v vrtcu? Kupiti novo? Kupiti novo in še rezervo zraven? Aljaž ni imel dude, zato sem v tem nova. Bilo bi dobro, če bi se odvadila od dudice, ampak tudi spati brez prekinitev, božanja in trepljanja nekoga je luštno (ponavljam, lahko bi bilo slabše).
Hitro z izkušnjami na plan! ;)

Z ljubeznijo, Mama.