Mama svetuje mami: Kako lahko starši vplivamo na odnos med sorojencema?

Starši se najbrž veliko svojega časa ukvarjamo s tem, kako enakomerno razporediti pozornost med vse svoje otroke (tudi če ste "samo" dva to ni vedno enostavno), kako vzgajati brez razlik (čeprav le-te morajo biti v povezavi s starostjo in osebnostnim tipom otroka), kako jih spodbuditi k temu, da se bodo med seboj dobro razumeli ipd.

So obdobja, ko je to zelo enostavno in so spet obdobja, ko je to skoraj nemogoče. Odnos med sorojenci je zelo kompleksen in starši težko nadziramo vse parametre, ki nanj vplivajo, ampak v tem letu in pol je bilo nekaj nasvetov, ki sem jih dobila ali prebrala v kakšni knjigi še posebej koristnih, zato jih bom danes delila z vami. O pripravah otroka na novega družinskega člana sem že pisala, tako da nekaj koristnih nasvetov najdete tudi tam in pa še v objavi o deljenju igrač (bom poskusila, da se ne ponavljam).

Kako lahko starši vplivamo na odnos med sorojenci? Nekaj preprostih korakov:

• Za vzpostavitev dobrega odnosa je pomemben že sam začetek, torej obdobje nosečnosti in obdobje takoj po rojstvu drugega (tretjega, četrtega) otroka. Novega družinskega člana otroku predstavimo na miren, nevsiljiv način in opazujemo njegove reakcije ter se na njih odzivamo. Smo mirni in pozitivni ter se trudimo spremembe predstaviti v pozitivni luči, a pri tem ne olepšujemo preveč ter se vživimo v otrokova čustva in mišljenje. Pri majhnih otrocih nam lahko pomaga darilo, ki ga otrok prinese novorojenčku ob rojstvu in obratno. To lahko splete prve vezi med sorojencema, prav tako pa otroka spodbudimo k temu, da novemu bratcu ali sestrici nariše kakšno risbico za dobrodošlico, napihne balone, s katerimi se lahko kasneje igra ali kako drugače okrasi stanovanje ob prihodu novorojenčka. 
• Dobrega odnosa med sorojenci ne moremo prisiliti, zato ne pritiskajmo preveč, ampak pustimo času čas.
• Otrok med seboj ne primerjajmo, še posebej ne med njihovo prisotnostjo. Otroci si lahko takšne primerjave narobe razlagajo in začnejo gojiti zamere tako do staršev, kot tudi do sorojencev.
• Veliko lahko naredimo z različnimi pozitivnimi komentarji, ki jih občasno uporabimo. Na primer, ko otroka lepo sodelujeta in se skupaj igrata ju pohvalimo; ko opazimo da eden od otrok naredi nekaj lepega za svojega brata ali sestro ju spet pohvalimo in izpostavimo lepo gesto ("Kako si ti skrben brat. To si pa zelo dobro naredil" ipd.); spodbujamo sodelovanje med otroki s stavki kot so "Bratci in sestrice si igrače velikokrat delijo med seboj.", "Bratci in sestrice si pomagajo med seboj." ipd. (v kontekstu).
• Otrokom je ponavadi všeč njihova vloga "velika brata" ali "velike sestre" in občutek pomembnosti ter vključenosti lahko spodbudimo s posebnimi opravili pri katerih lahko pomagajo, s stvarmi, ki jih lahko naučijo svoje mlajše brate in sestre ali celo s kakšno majico z napisom "veliki brat", "najboljši bratec na svetu", "ponosni bratec" ipd. Tako bomo preprečili izpade ljubosumja, saj bodo videli, da imajo pomembno mesto v družini.
• Kako se izogniti tekmovalnosti med sorojenci? Zelo všeč mi je bila ideja, ki sem jo prebrala v knjigi od Lawrence E. Shapiro: Ščepec preventive. In sicer je pisalo, da lahko tekmovalnost med sorojenci (in tudi tekmovalnost ali jezo na splošno) omilimo z različnimi igrami, ki zahtevajo timsko delo. Igra, ki je omenjena, je igra z baloni v katero vključimo vse sorojence ali kar celo družino. Vsakemu igralcu dajte po en balon. Nato nastavite uro na tri minute, vsak igralec pa naj vrže svoj balon v zrak. Namen igre je preprečiti balonom, da bi pred iztekom treh minut padli na tla. To bodo igralci dosegli le, če si bodo medsebojno pomagali. Igrajte se to igro vsako večer pred odhodom v posteljo in odnosi med člani družine se bodo zagotovo izboljšali. Priporočam branje celotne knjige.
• Pozitivno pa lahko na odnos med sorojenci vpliva tudi kvalitetno preživet čas z vsakim od njih posebej, tako da oba dobita dovolj ljubezni in pozornosti ter poseben družinski čas, ko cela družina skupaj preživlja čas na kakšnem družinskem izletu, obisku gledališča, kina, ob športnih aktivnostih ipd.
• Elizabeth Pantley v knjigi Z otrokom lahko sodelujete (ta je ena izmed mojih najljubših) predlaga, da praznujete dan sorojencev. To je poseben dan v letu, ko praznujemo to, da imamo brate in sestre, spečemo kakšno torto, se igramo ipd. Še več nasvetov v povezavi s tematiko, pa lahko preberete v njeni knjigi ali v knjigi Bratci in sestrice od dr. Richarda C. Woolfsona.

To so vsakodnevne malenkosti, ki jih uporabljamo pri nas doma in so se izkazale za pozitivne. Ne pozabimo pa, da je popolnoma normalno, če si bratje in sestre kdaj skočijo v lase. ;)



Z ljubeznijo, Mama.

Mama svetuje mami: Pozitivne in negativne strani skupne otroške sobice

Velikokrat pišem o tem, kako imata moja otroka skupno otroško sobico in kako se to trenutno pri nas zelo dobro obnese. Za nekatere starše je to, da imajo njihovi otroci skupno sobo, samoumevno, za druge je morda nezaslišano. Včasih to niti ni stvar izbire, ampak pač logična posledica okoliščin v katerih živimo (majhno stanovanje, premalo sob v hiši ipd.) Danes bom napisala nekaj pozitivnih in negativnih strani deljenja otroške sobe in iz svoje izkušnje opisala zakaj je odgovor na spodnje vprašanje pri nas velik DA (seveda pa ni pravilnega ali nepravilnega odgovora, za vsako družino je drugače). Ne gre toliko za nasvet, kot gre za deljenje izkušnje.

Naša otroška soba je namenoma največja soba v hiši, ker sva si z možem od nekdaj predstavljala, da si bodo najini otroci sobo delili (vsaj prvih nekaj let) in da bo center družinske igre ter drugega dogajanja. Lahko bi imeli dve manjši otroški sobi, a to trenutno (še) ni v našem načrtu. Želela sva si tudi majhno razliko med otroci oziroma otrokoma, kar zelo olajša deljenje sobice in splete med sorojencema posebno vez. Tukaj naj omenim, da se nama spol otrok ne zdi pomemben faktor pri odločanju o skupni otroški sobi. Otroka sta še tako majhna, da se razlike na podlagi spola, še ne opazijo in se še nekaj let ne bodo (v smislu potrebe po svojem zasebnem prostoru). Odločitev pa je seveda vaša in prav je, da poiščete način, ki ustreza vaši družini in vašemu načinu življenja.

Pozitivne strani skupne otroške sobe:

• Najina otroka sta skupaj v sobi od Zarinega četrtega meseca starosti in najino mnenje je, da ju je to v tistem trenutku prilagajanja in navajanja na novo družinsko situacijo zbližalo. Zara se še seveda takrat ni zavedala, da si deli sobico z bratcem, ampak ji je bilo to položeno v zibelko in to sprejema kot nekaj normalnega, samoumevnega. Aljaž pa jo je takrat sprejel v svoj prostor kot njemu enako in na njo začel gledati v drugi luči. Postala sta ekipa in tudi njegov odnos je postajal vedno bolj "us against the world". Všeč mi je bilo, da se na podlagi tega ni počutil ogroženega, ampak ravno nasprotno - sprejetega.
• Ko sta postala ekipa, sta se seveda tudi zbližala. Veliko več je bilo crkljanja, objemanja in poljubljanja. Včasih je splezal k njej v posteljico (previdno!), včasih smo njo položili k njemu ipd. Imela sem občutek, da Zara lepše spi, ker sliši bratovo dihanje in Aljažu sem velikokrat rekla, da nikoli ni in ne bo sam, ker je z njim v sobi vedno njegova sestra. Ta faktor zbliževanja je meni osebno velika prednost skupne sobice. Nimam izkušnje, kako je, če si bratje in sestre sobe ne delijo, ampak čas, ko gresta skupaj spati in ko se skupaj zbudita je njun oziroma naš čas in ju zelo poveže.
• Naučijo se deljenja igrač in ostalih predmetov v sobi. Nimamo navade, da bi kupovali dvoje igrač ali da bi imeli ločene igrače ipd. Igrače se delijo, četudi jima to ni vedno všeč, ampak takšno je življenje. Tukaj naj napišem eno prigodo, ki bo pokazala, kako otroci to sprejmejo, čeprav so v praksi zelo egoistični. Bili smo na kosilu pri tašči in tastu in dobila sta vsak eno igračo. Aljaž je dobil avtomobilček, Zara pa je dobila barbiko (babice in dedki pač;)). Oba sta pregledala in preizkusila obe igrači in potem je dedek vprašal Aljaža: "Aljaž, bi ti tudi rajši imel barbiko? Vidim, da ti je všeč." In Aljaž je odgovoril: "Ne dedi. Veš, midva z Zaro si igrače itak delima." 
• Deljenje sobice na splošno prinaša veliko priložnosti za timsko delo, reševanje problemov, konfliktov in vzpostavlajnje hierarhije. Vse to je dobra šola za življenje. Starejši kot so, več je teh priložnosti za učenje življenjskih veščin ter takšnih in drugačnih spopadov, kar za starše ni lahko, ampak za otroke pa je skoraj da nujno potrebno.

Negativne strani skupne otroške sobe:

• Za starše je velikokrat takšna situacija težja, ker je seveda težje uspavati oba otroka naenkrat v skupni sobi, težje ju je pomiriti, ponoči lahko zbudita drug drugega, če kateri izmed njiju joče in ne more spati, včasih je tudi težko uskladiti dnevni ritem otrok, kar je še posebej izrazito pri večjih starostnih razlikah, ko na primer, eden od otrok še potrebuje dnevni počitek, drugi pa več ne ali pa gre eden v posteljo prej kot drugi ipd. Seveda ni nujno, da je tako. Ko se enkrat uskladite in vzpostavite dnevno ter večerno rutino lahko vse poteka gladko z redkimi izjemami.
• Velika starostna razlika je lahko nepraktična, ko se gre za deljenje sobe. Problem se lahko pojavi pri igračah, spanju ali pa pri tem, da starejši otrok že potrebuje svoj osebni prostor oziroma kotiček, ki bi bil samo njegov, a mu mlajši otrok onemogoča zasebnost. Tukaj moramo starši presoditi in rešiti situacijo. Morda je rešitev ločena soba, morda pa samo kakšno novo pravilo, ki omogoča več zasebnosti. Recimo določen čas v dnevu, ko je lahko starejši otrok sam v sobi ali pa prostor v sobi, ki je samo njegov, recimo postelja, pisalna miza idr. 
• Tudi različni karakterji so lahko ovira pri deljenju sobe. Popolnoma različne osebnosti, ki težko živijo skupaj in težko sodelujejo, se bodo morda veliko prepirale, a jih lahko spodbudimo k prilagajanju. Morda se bodo drug od drugega tudi kaj naučili in se vzgledovali po sorojenčevih pozitivnih lastnostih.
• Negativna stran skupne otroške sobice je tudi ta, da več otrok skupaj naredi večji nered, tako da bo skupna soba najbrž tudi bolj razmetana. Se pa hkrati tudi hitreje pospravi. :)

To je naša izkušnja. Bo pa najbrž skozi leta zanimivo opazovati evolucijo življenja v skupni sobici in zagotovo še kaj zapišem na to temo.

Z ljubeznijo, Mama.

Mama svetuje mami: Sorojenci in deljenje igrač

Danes bi se ponovno razpisala o sorojencih in o odnosu med njimi. Starši vemo, da otroci neradi delijo svoje igrače, ko pa je govora o bratih in sestrah, s katerimi si morajo deliti praktično vse (tudi pozornost staršev), je situacije še malo bolj kompleksna. Odnos med sorojencema je odvisen od več dejavnikov in vseh ne moremo nadzorovati, na primer starostna razlika, spol in temperament. Morda imate srečo in se vaši otroci odlično razumejo tudi takrat, ko se gre za skupno igro in deljenje igrač, morda pa ste med tistimi, ki morajo ves dan poslušati prepire med sorojenci in opazovati puljenje igrač iz rok.

Rada mislim, da smo mi nekje v zlati sredini. Seveda se tudi prepirata in pulita za igrače, a do zdaj še ni bilo večjih problemov. Učiva ju, da je pomembno sodelovanje in timsko delo (skupna igra) ter jima hkrati omogočiva čas za samostojno igro, če si to želita oziroma si to želi eden izmed njiju. Včasih se ne vtikujeva, kar naj bi bilo zelo pametno, včasih pa tudi posredujeva.

Imamo pa nekaj trikov s katerimi omilimo nejevoljo glede deljenja igrač in zaenkrat delujejo:

• Veliko se pogovarjamo o skupni igri, o deljenju igrač, o obnašanju v vrtcu, med vrstniki, o tem kako pomembno je, da delimo z drugimi ipd.
• Zaigramo situacijo, recimo: "Poglej, ko ti želi sestra vzeti igračo, ji povej da se trenutno ti igraš njo in jo dobi kasneje, lahko pa se igra s to igračo (in ji ponudiš drugo igračko)." "Poskusi." Tako se sorojenca naučita drug drugemu preusmeriti pozornost na drugo igračo in tega, da počakata da prideta na vrsto za igro z njo.
• Pred igro, npr. z avtomobili, ju spodbudiva, da si jih že vnaprej razdelita in se potem vsak igra z izbranimi. Vedno pa obstaja možnost, da se igrata skupaj in se ne jezita, če se avtomobili menjujejo iz roke v roko.
• Dovoliva, da imata vsak eno posebno igračo, katere ne rabita deliti s sorojencem (to je lahko ninica ali kakšna druga otrokova najljubša igrača).
• V skupni sobici lahko na tla položite dve preprogi različne barve (če imate več otrok, več preprog) in otrokoma razložite pravilo, da si naj, ko si zaželita igrati vsak zase, izbereta željene igrače in se usedeta na preprogo. Med sedenjem na preprogi, mu drugi sorojenec ne sme vzeti igrače ali se sorojencu pridružiti pri igri, razen če ga le-ta povabi. Enoletnikom je to težje razumljivo, zato te ideje še nismo preizkusili, bomo pa morda v prihodnje. Ideja se mi zdi zelo dobro tudi za družine, kjer so trije otroci ali več; pravila pa lahko tudi prilagodite v smislu, da sta na eni preprogi istočasno lahko samo dva sorojenca ipd.
• Včasih pa je najbolje, da se ne vključite v prepir in pustite otrokom, da se sami dogovorijo. Tudi to je pomembna življenjska veščina, ki jo morajo osvojiti. Premislite, kdaj je vaša vključitev v situacijo primerna in kdaj ne. Sama se vključim, ko se nikakor ne moreta dogovoriti in kričanje že preseže vse meje. Takrat jima ponavadi igračo vzamem in za nekaj časa pospravim, hkrati pa po potrebi enega od otrok odnesem v drugi prostor oziroma predlagam starejšemu, da se umakne, če želi mir pri igri.

 

Fotografije so bile posnete pred dvema mesecema, med jutranjo igro. Mislim, da je bila ura zelo zgodnja, zato so žaluzije še priprte in Aljaž razkuštran. ;) Zadnji dve fotografiji sta samo zame, v opomin kako hitro se malčki spremenijo in rastejo.

Morda vam pride prav kakšen naš "trik". Zelo bom vesela, če tudi vi z mano delite vaše izkušnje in kakšen nasvet.

Z ljubeznijo, Mama.