Mama svetuje mami: Dnevni počitek

Danes sem želela z vami deliti nekaj idej in predlogov glede tega, kaj lahko otroci počnejo med dnevnim počitkom. Ko presodite (vsaka mama naj presodi za svojega otroka, saj ga tudi najbolje pozna), da vaš otrok več ne potrebuje dnevnega spanca, lahko v vaše dnevno rutino vpeljete dnevni počitek. Velikokrat je tako, da otroci morda čez dan težko zaspijo, ne morejo zaspati ali pa spijo zelo kratek čas in spanca več ne potrebujejo tako kot takrat, ko so bili mlajši. To pa ne pomeni, da ne rabijo počivati. Dnevni spanec lahko nadomestite z mirno aktivnostjo, ki bo otroka sprostila in mu prihranila nekaj energije.

To so ideje in predlogi, ki jih uporabljamo v naši dnevni rutini in ki se pri nas zelo dobro obnesejo.

1. Knjige
Najbrž ste že opazili, da pri nas brez knjig pač ne gre, zato so tudi tukaj na prvem mestu. Aljaž vedno izbere nekaj knjig, ki jih želi prebrati in potem jih bere skupaj z enim od naju ali pa jih lista sam. Velikokrat nas to zaposli za več kot eno uro in sploh ne preidemo na druge aktivnosti.

2. Pobarvanke
Barvanje in risanje sta aktivnosti, ki sproščata in pomirjata ter sta zelo primerni za počitek. Najlažje je, če otroku pripravimo pobarvanke in nekaj praznih listov skupaj z barvicami in voščenkami. Medtem, ko otrok barva in riše za mizo v jedilnici, lahko vi pripravljate kosilo ali kaj pospravite (ali spijete kavo). Včasih lahko to popestrimo še z izrezovanjem, ki je predšolskim otrokom blazno všeč. Tudi svinčnik in radirka bosta popestrila aktivnost.

3. Družabne igre
Morda je ta čas počitka idealen za povezovanje z otrokom in ga lahko izkoristite za igranje družabnih iger. Kljub temu pazite, da izbrane igre ne bodo miselno prezahtevne. Spomin in Črni Peter sta pri nas prva izbira.

4. Sestavljanke 
Izberite sestavljanke primerne za starost svojega otroka in ga spodbudite k sestavljanju. Sestavljajo lahko otroci sami ali pa se jim pridružite in tako poskrbite, da nekaj časa odsedijo.

5. Delovni zvezki
Ko smo bili na morju, smo imeli zraven delovni zvezek Modri medvedek in Aljaž ga je reševal vsaki dan med počitkom, če le naloge niso bile prezahtevne. Risanje različnih črt, vzorcev, barvanje, povezovanje pikic, iskanje poti v labirintih ipd.

Z ljubeznijo, Mama.

Mama svetuje mami: Kako popestriti igro z vodo?

Tokrat pa je na vrsti nekaj idej, kako popestriti igro z vodo. 

Pri igri z vodo, na prostem, lahko dodate karkoli želite in se brez skrbi igrate, ker ni važno kdo ali kaj je moker ter umazan. To so prednosti poletja, ki jih moramo čimbolj izkoristiti v tem kratkem in vročem obdobju. Priznam, da lanskih vročih dni, ki jih je bilo tako malo, nismo dovolj izkoristili, zato si bomo letos še posebej dali duška. Pa kaj, če je še pred pol ure lilo kot iz škafa. ;)

Z ljubeznijo, Mama.

Mama svetuje mami: Kako popestriti igro v peskovniku?

Teden začenjamo z aktualno temo, in sicer z igro v peskovniku. Ne gre za nobeno posebno znanost, ampak sem kljub temu na enem mestu združila ideje glede tega, kaj lahko dodamo v peskovnik, da naredimo igro s peskom še bolj zanimivo ter pestro. Upam, da vam bo koristilo.

Sama ponavadi ne ponudim vsega naenkrat, da se prehitro ne naveličata. Včasih ponudim nekaj, spet drugič nekaj drugega. Doma imata v peskovniku fini pesek, pri babici pa mivko v katero sta sama dodala en kup kamenja. Tudi igrače so drugačne tam in doma, zato je tudi igra drugačna. V glavnem, nikoli nam ni dolgčas. Še posebej, če je v bližini tudi voda. Nazadnje sem jima jo ponudila kar v starem vedru, tako da sta se škropila in zalivala z zalivalko. Priporočam! ;)

Mimogrede, Zara je navdušena, da je lahko bosa v peskovniku. Super izkušnja. Uživajte. ;)

Z ljubeznijo, Mama.

Mama svetuje mami: Duda

Adijo, duda! Skoraj ne morem verjeti, da nam je uspelo brez večjih težav. TUKAJ ste lahko prebrali, kako smo izgubili dudo in danes bi vam rada samo povedala, kako se je situacija razpletla.

Naslednji dan sem (seveda) dudo našla, ampak sem se odločila, da kljub temu poskusimo brez nje, glede na to, da prva noč ni bila preveč naporna. Odločitev se je izkazala za pozitivno, saj smo od takrat naprej brez dude, tako v vrtcu, kot tudi doma. V vrtcu ji je bilo težje, ker je lahko videla, da ima nekaj drugih otrok dudico, ampak je po nekaj dneh sprejela to, da je ona nima in zdaj zaspi takoj in brez težav. Doma sem jo na začetku morala uspavati malo dlje, bila je bolj glasna in še zdaj se velikokrat uspava s takšnim "jamranjem" (ne joka). Ves čas sem bila ob njej, jo imela v naročju, božala ipd., da bi čimmanj občutila stisko in moram reči, da se je hitro navadila. Zdaj zaspi brez večjih težav in se vedno lepše pomiri sama. Čez dan je tako ali tako ni imela, razen ob dopoldanskem spanju in občasno v avtomobilu, če je bila utrujena. Vožnja je resda malo bolj naporna, ampak zdaj je že tako velika, da jo uspešno zamotimo na več različnih načinov (hvala Aljaž!). Kljub temu, da jo je prve mesece življenja imela kar veliko, predvsem takrat, ko smo se soočali s krči in vsem kar sodi zraven, je danes, pri (še ne) letu in pol, samostojna in samozadostna punca in je seveda ne pogreša več.

In nasvet? Opazujte svojega otroka in dobro presodite, kdaj je čas za kakšno takšno prelomnico v njegovem razvoju. Vi svojega otroka najbolje poznate in boste najlažje ugotovili, kdaj je nekaj potreba in kdaj razvada ter boste tudi najbolje vedeli kaj takrat storiti. Sama se takšnih podvigov raje lotim v trenutku, ko začutim, da nekaj še ni razvada, bi pa lahko to hitro postala (recimo sesanje dude, če smo že ravno pri tem). Izkoristite trenutek, kot smo to naredili pri nas z našo izgubljeno dudo, počakajte, da je otrok pripravljen, pričnite postopoma ali pa si pomagajte s kakšnim trikom, čeprav sem sama najraje iskrena.

Mimogrede, hvala vsem za vaše nasvete in izkušnje glede odvajanja od dude. ;)

Z ljubeznijo, Mama.

Mama svetuje mami: Nepogrešljive poletne potrebščine

Tokrat bi rada omenila nekaj nepogrešljivih poletnih potrebščin za otroke, brez katerih se, v poletnem času, nikoli ne odpravimo od doma. Gre za izdelke, ki smo jih preizkusili in s katerimi smo zadovoljni.

1. KLOBUČEK ali šilt kapa.
2. Sončna očala BABIATORS. Ta uporablja Aljaž kakšno leto in se super obnesejo (nosi jih občasno, ampak jih moramo imeti vedno s sabo). Zara jih še nima, najbrž jih bo dobila po drugem letu starosti.
3. Sončna krema SOLEO ORGANICS.
4. Sandali. Zara uporablja SALTWATER, Aljaž pa TEVA (všeč so mi tudi NEXT sandali, ki jih ima na sebi TUKAJ). Saltwater in Teva so klasika pri kateri res ne moreš zgrešit. Pri Saltwater sandalu mi je všeč to, da jih lahko operem v pralnem stroju oziroma jih lahko nosi v vodi, kar jih tudi je (v prej omenjeni objavi). Vse preizkušeno. ;)
5. Steklenička z vodo. Tukaj nimam najljubše, ampak uporabljamo, kar mi pride pod roko (bom vesela kakšnega namiga, katera je vaša najljubša in zakaj), preizkusili smo Aladdin, Skip Hop, Tommee Tippee, Avent idr. Dobila pa sem že namig, da moram "nujno" preizkusiti še Camelbak.

To je nekako naših top pet izdelkov za poletje, ki jih največ uporabljamo. Če gremo na igrišče, si radi vzamemo zraven še kakšne krede, milne mehurčke, žoge, piknik odejo ipd. Vedno pa nas spremlja tudi previjalna torba.

Z ljubeznijo, Mama.

Mama svetuje mami: Kako lahko starši vplivamo na odnos med sorojencema?

Starši se najbrž veliko svojega časa ukvarjamo s tem, kako enakomerno razporediti pozornost med vse svoje otroke (tudi če ste "samo" dva to ni vedno enostavno), kako vzgajati brez razlik (čeprav le-te morajo biti v povezavi s starostjo in osebnostnim tipom otroka), kako jih spodbuditi k temu, da se bodo med seboj dobro razumeli ipd.

So obdobja, ko je to zelo enostavno in so spet obdobja, ko je to skoraj nemogoče. Odnos med sorojenci je zelo kompleksen in starši težko nadziramo vse parametre, ki nanj vplivajo, ampak v tem letu in pol je bilo nekaj nasvetov, ki sem jih dobila ali prebrala v kakšni knjigi še posebej koristnih, zato jih bom danes delila z vami. O pripravah otroka na novega družinskega člana sem že pisala, tako da nekaj koristnih nasvetov najdete tudi tam in pa še v objavi o deljenju igrač (bom poskusila, da se ne ponavljam).

Kako lahko starši vplivamo na odnos med sorojenci? Nekaj preprostih korakov:

• Za vzpostavitev dobrega odnosa je pomemben že sam začetek, torej obdobje nosečnosti in obdobje takoj po rojstvu drugega (tretjega, četrtega) otroka. Novega družinskega člana otroku predstavimo na miren, nevsiljiv način in opazujemo njegove reakcije ter se na njih odzivamo. Smo mirni in pozitivni ter se trudimo spremembe predstaviti v pozitivni luči, a pri tem ne olepšujemo preveč ter se vživimo v otrokova čustva in mišljenje. Pri majhnih otrocih nam lahko pomaga darilo, ki ga otrok prinese novorojenčku ob rojstvu in obratno. To lahko splete prve vezi med sorojencema, prav tako pa otroka spodbudimo k temu, da novemu bratcu ali sestrici nariše kakšno risbico za dobrodošlico, napihne balone, s katerimi se lahko kasneje igra ali kako drugače okrasi stanovanje ob prihodu novorojenčka. 
• Dobrega odnosa med sorojenci ne moremo prisiliti, zato ne pritiskajmo preveč, ampak pustimo času čas.
• Otrok med seboj ne primerjajmo, še posebej ne med njihovo prisotnostjo. Otroci si lahko takšne primerjave narobe razlagajo in začnejo gojiti zamere tako do staršev, kot tudi do sorojencev.
• Veliko lahko naredimo z različnimi pozitivnimi komentarji, ki jih občasno uporabimo. Na primer, ko otroka lepo sodelujeta in se skupaj igrata ju pohvalimo; ko opazimo da eden od otrok naredi nekaj lepega za svojega brata ali sestro ju spet pohvalimo in izpostavimo lepo gesto ("Kako si ti skrben brat. To si pa zelo dobro naredil" ipd.); spodbujamo sodelovanje med otroki s stavki kot so "Bratci in sestrice si igrače velikokrat delijo med seboj.", "Bratci in sestrice si pomagajo med seboj." ipd. (v kontekstu).
• Otrokom je ponavadi všeč njihova vloga "velika brata" ali "velike sestre" in občutek pomembnosti ter vključenosti lahko spodbudimo s posebnimi opravili pri katerih lahko pomagajo, s stvarmi, ki jih lahko naučijo svoje mlajše brate in sestre ali celo s kakšno majico z napisom "veliki brat", "najboljši bratec na svetu", "ponosni bratec" ipd. Tako bomo preprečili izpade ljubosumja, saj bodo videli, da imajo pomembno mesto v družini.
• Kako se izogniti tekmovalnosti med sorojenci? Zelo všeč mi je bila ideja, ki sem jo prebrala v knjigi od Lawrence E. Shapiro: Ščepec preventive. In sicer je pisalo, da lahko tekmovalnost med sorojenci (in tudi tekmovalnost ali jezo na splošno) omilimo z različnimi igrami, ki zahtevajo timsko delo. Igra, ki je omenjena, je igra z baloni v katero vključimo vse sorojence ali kar celo družino. Vsakemu igralcu dajte po en balon. Nato nastavite uro na tri minute, vsak igralec pa naj vrže svoj balon v zrak. Namen igre je preprečiti balonom, da bi pred iztekom treh minut padli na tla. To bodo igralci dosegli le, če si bodo medsebojno pomagali. Igrajte se to igro vsako večer pred odhodom v posteljo in odnosi med člani družine se bodo zagotovo izboljšali. Priporočam branje celotne knjige.
• Pozitivno pa lahko na odnos med sorojenci vpliva tudi kvalitetno preživet čas z vsakim od njih posebej, tako da oba dobita dovolj ljubezni in pozornosti ter poseben družinski čas, ko cela družina skupaj preživlja čas na kakšnem družinskem izletu, obisku gledališča, kina, ob športnih aktivnostih ipd.
• Elizabeth Pantley v knjigi Z otrokom lahko sodelujete (ta je ena izmed mojih najljubših) predlaga, da praznujete dan sorojencev. To je poseben dan v letu, ko praznujemo to, da imamo brate in sestre, spečemo kakšno torto, se igramo ipd. Še več nasvetov v povezavi s tematiko, pa lahko preberete v njeni knjigi ali v knjigi Bratci in sestrice od dr. Richarda C. Woolfsona.

To so vsakodnevne malenkosti, ki jih uporabljamo pri nas doma in so se izkazale za pozitivne. Ne pozabimo pa, da je popolnoma normalno, če si bratje in sestre kdaj skočijo v lase. ;)



Z ljubeznijo, Mama.

Mama svetuje mami: Prosta in samostojna igra

Velikokrat me vprašate, ali se moja otroka sploh kdaj igrata samostojno in kolikokrat je pri nas doma čas za prosto igro. Seveda se igrata tudi samostojno in (predvsem Zara) uživata v prosti igri, ko  se igrata s svojimi igračami in materiali ter predmeti, ki jih najdeta v stanovanju. Zagotovo imata vsaki dan na razpolago tudi čas za prosto igro, ko si lahko sama izbereta kaj bosta počela in to počneta samostojno. Čeprav jima zelo rada pripravljam različne aktivnosti, z njima ustvarjam, se igram, jima berem ipd., se mi zdi enako pomembno, da ju včasih pustim, da se igrata vsak po svoje ali pa si poiščeta skupno aktivnost (skupna igra je zagotovo moja najljubša).

Zakaj se mi prosta in samostojna igra zdita pomembni?

• Ker se otroci naučijo uporabljati svojo domišljijo. Zelo rada ju opazujem med domišljijsko igro, ko kuhata najboljše jedi na svetu, uporabljata kuhalnice za veslanje čolna, delata šotor iz odej, skačeta kot kurenta "oblečena" v koše za igrače (na fotografijah) ipd. Ta igra je samo njuna in je plod njune domišljije ter je vedno strašno zabavna (no, meni ne vedno).
• S pomočjo samostojne in proste igre se naučijo reševati različne probleme. Raziskujejo svoje igrače, slačijo in oblačijo punčke, če se kakšna igrača kam zatakne jo rešujejo (včasih zanalašč porineta kakšno igračo pod kavč, da jo lahko potem z metlo rešujeta - baje da je zabavno), včasih si je potrebno izborit kakšno igračo, delit in izmenjat, če se kaj umaže, očistijo ipd. Na takšen način spoznavajo tudi vzrok in posledico.
• Naučijo se kako se sami zaposlijo in zabavajo. Če imate več otrok lahko uvedete tudi poseben čas, ko se, ne samo igrajo brez vas, ampak tudi drug brez drugega. Popolnoma samostojna igra bo pozitivna predvsem v smislu, da ne bo boja za igrače, ker se "mora" vsak igrati z izbrano igračo. Velikokrat pa se to zgodi spontano, še posebej če je med otroci večja starostna razlika.
• Ta čas pa ni koristen samo za razvoj otroka, ampak tudi za starše. Ta čas, ko se otroci igrajo sami (skupaj s sorojenci ali popolnoma sami) lahko izkoristimo za gospodinjska opravila, počitek ali pogovor s partnerjem.

Kako spodbuditi samostojno igro, če otrok ni navdušen nad njo?

• Če se otrok upira samostojni igri, ga spodbujajte in začnite s krajšimi časovnimi intervali. Pospremite ga v sobo, mu omenite kakšno igračo, pokažite kakšen material ter počakajte, da začne z igro. Potem se umaknite in se vrnite čez 5 ali 10 minut. Če je okolje dobro pripravljeno, bo otrok hitro našel zaposlitev in vas ne bo potreboval.
• Če vas poišče, kakor hitro odidete iz sobe, mu zagotovite, da ste v sosednji sobi in mu povejte kaj počnete ter kako dolgo bo trajalo. Ko bo zaupal temu, da se vrnete, se bo začel igrat.
• Postopoma podaljšujte čas samostojne igre.
• Kadar opazite, da je zatopljen v igro, ga ne motite. Tudi če pridete v njegovo sobo, lahko zlagate kakšno perilo ali pospravljate in ga samo opazujete.
• Če bo takšna igra postala del dnevne rutine, bodo otroci raje sodelovali, hkrati pa se bo povečal njihov občutek varnosti in njihova samozavest.
• Lažje bo tudi, če mu boste najprej namenili nekaj svojega časa in se z njim igrali ter mu razložili, da se bosta nekaj časa igrala skupaj, potem pa bo čas za samostojno igro. Otroci nas potrebujejo in pomembno je ravnovesje med skupno igro, različnimi pripravljenimi aktivnostmi, igro na prostem ter prosto in samostojno igro.  

Še kakšen predlog za spodbujanje proste in samostojne igre otrok? Kakšne so vaše izkušnje?

Z ljubeznijo, Mama.

Mama svetuje mami: Štručkanje

Ko sem pred nekaj dnevi pregledovala stare fotografije, sem našla nekaj fotografij Zare povite v štručko (žal so vse slabše kvalitete, ker so iz Instagrama) in takoj pomislila na to, da bo ta nasvet morda prišel prav kakšni novopečeni mamici. Gre za štručkanje (swaddling) novorojenčkov oziroma dojenčkov nekje do treh mesecev starosti.

O tem sem brala že med prvo nosečnostjo, ampak mi povijanje pri Aljažu ni šlo najbolje od rok. Pri Zari sem bila bolj spretna in štručkanje se nam je zelo obrestovalo. Oba moja otroka sta prve mesece veliko jokala in preizkusila sem različne načine pomirjanja. Nekateri dojenčki se težje prilagajajo na življenje izven maternice in s štručkanjem jih lažje pomirimo, pomaga pa tudi pri kolikah.

V knigi Najsrečnejši dojenček daleč naokoli (ena izmed mojih najljubših knjig) je opisanih nekaj načinov pomiritve, med njimi tudi štručkanje. Preizkusila sem jih in je res lažje, če upoštevaš teh nekaj nasvetov, hitro pa pogruntaš še kakšno svojo "finto". Pri nas je delovalo šuškanje, štručkanje in trepljanje po ritki in pa seveda nošenje v nosilki, dojenje, ki je veliko več kot samo hranjenje, vožnja v vozičku in avtomobilu, masaža trebuščka ipd. Res priporočam branje knjige.

Kako se lotiti štručkanja? Potrebujete veliko tetra plenico ali odejo. Jaz sem uporabljala Aden and Anais tetra plenice in odejice Swaddle Designs ter sem bila zelo zadovoljna. Obe znamki plenic oziroma odejic sta kvalitetni, izdelki pa so uporabni na veliko različnih načinov in zelo koristni. Navodila so ponavadi prišita na plenici in/ali odejici (na sliki so Aden + Anais navodila):

Kako ste si ve olajšale prve mesece? Ste preizkusile štručkanje? Kdaj, kako? Jaz sem čez dan kombinirala štručkanje, dojenje, dudo in beli šum ali Šušpavanke; v štručko sem jo povila tudi za na sprehod; zvečer pa sem jo po kopanju zavila v štručko, podojila in uspavala.
Mogoče sem celo kaj pozabila. Čas kar beži...

Z ljubeznijo, Mama.

Mama svetuje mami: Shranjevanje risbic in likovnih izdelkov otrok

Nakopičilo se je kar nekaj risbic in likovnih izdelkov obeh otrok, tako od doma, kot tudi iz vrtca in nerada karkoli vržem stran, zato sem iskala način shranjevanja, ki bi bil najbolj praktičen, hkrati pa ne bi zavzel veliko prostora. V Ikeii sem našla velike prozorne škatle (Samla box), ki se lahko zlagajo ena na drugo in tako zavzamejo manj prostora. Naše so 45 literske in trenutno ravno prav velike, na njiju pa lahko v sobi, kjer ju hranim, brez problema zložim še dve. Potem pa bomo že našli novi prostor ali pa bomo naredili čistko in shranili samo določene risbice ter izdelke. ;)

Z ljubeznijo, Mama.

Mama svetuje mami: Pozitivne in negativne strani skupne otroške sobice

Velikokrat pišem o tem, kako imata moja otroka skupno otroško sobico in kako se to trenutno pri nas zelo dobro obnese. Za nekatere starše je to, da imajo njihovi otroci skupno sobo, samoumevno, za druge je morda nezaslišano. Včasih to niti ni stvar izbire, ampak pač logična posledica okoliščin v katerih živimo (majhno stanovanje, premalo sob v hiši ipd.) Danes bom napisala nekaj pozitivnih in negativnih strani deljenja otroške sobe in iz svoje izkušnje opisala zakaj je odgovor na spodnje vprašanje pri nas velik DA (seveda pa ni pravilnega ali nepravilnega odgovora, za vsako družino je drugače). Ne gre toliko za nasvet, kot gre za deljenje izkušnje.

Naša otroška soba je namenoma največja soba v hiši, ker sva si z možem od nekdaj predstavljala, da si bodo najini otroci sobo delili (vsaj prvih nekaj let) in da bo center družinske igre ter drugega dogajanja. Lahko bi imeli dve manjši otroški sobi, a to trenutno (še) ni v našem načrtu. Želela sva si tudi majhno razliko med otroci oziroma otrokoma, kar zelo olajša deljenje sobice in splete med sorojencema posebno vez. Tukaj naj omenim, da se nama spol otrok ne zdi pomemben faktor pri odločanju o skupni otroški sobi. Otroka sta še tako majhna, da se razlike na podlagi spola, še ne opazijo in se še nekaj let ne bodo (v smislu potrebe po svojem zasebnem prostoru). Odločitev pa je seveda vaša in prav je, da poiščete način, ki ustreza vaši družini in vašemu načinu življenja.

Pozitivne strani skupne otroške sobe:

• Najina otroka sta skupaj v sobi od Zarinega četrtega meseca starosti in najino mnenje je, da ju je to v tistem trenutku prilagajanja in navajanja na novo družinsko situacijo zbližalo. Zara se še seveda takrat ni zavedala, da si deli sobico z bratcem, ampak ji je bilo to položeno v zibelko in to sprejema kot nekaj normalnega, samoumevnega. Aljaž pa jo je takrat sprejel v svoj prostor kot njemu enako in na njo začel gledati v drugi luči. Postala sta ekipa in tudi njegov odnos je postajal vedno bolj "us against the world". Všeč mi je bilo, da se na podlagi tega ni počutil ogroženega, ampak ravno nasprotno - sprejetega.
• Ko sta postala ekipa, sta se seveda tudi zbližala. Veliko več je bilo crkljanja, objemanja in poljubljanja. Včasih je splezal k njej v posteljico (previdno!), včasih smo njo položili k njemu ipd. Imela sem občutek, da Zara lepše spi, ker sliši bratovo dihanje in Aljažu sem velikokrat rekla, da nikoli ni in ne bo sam, ker je z njim v sobi vedno njegova sestra. Ta faktor zbliževanja je meni osebno velika prednost skupne sobice. Nimam izkušnje, kako je, če si bratje in sestre sobe ne delijo, ampak čas, ko gresta skupaj spati in ko se skupaj zbudita je njun oziroma naš čas in ju zelo poveže.
• Naučijo se deljenja igrač in ostalih predmetov v sobi. Nimamo navade, da bi kupovali dvoje igrač ali da bi imeli ločene igrače ipd. Igrače se delijo, četudi jima to ni vedno všeč, ampak takšno je življenje. Tukaj naj napišem eno prigodo, ki bo pokazala, kako otroci to sprejmejo, čeprav so v praksi zelo egoistični. Bili smo na kosilu pri tašči in tastu in dobila sta vsak eno igračo. Aljaž je dobil avtomobilček, Zara pa je dobila barbiko (babice in dedki pač;)). Oba sta pregledala in preizkusila obe igrači in potem je dedek vprašal Aljaža: "Aljaž, bi ti tudi rajši imel barbiko? Vidim, da ti je všeč." In Aljaž je odgovoril: "Ne dedi. Veš, midva z Zaro si igrače itak delima." 
• Deljenje sobice na splošno prinaša veliko priložnosti za timsko delo, reševanje problemov, konfliktov in vzpostavlajnje hierarhije. Vse to je dobra šola za življenje. Starejši kot so, več je teh priložnosti za učenje življenjskih veščin ter takšnih in drugačnih spopadov, kar za starše ni lahko, ampak za otroke pa je skoraj da nujno potrebno.

Negativne strani skupne otroške sobe:

• Za starše je velikokrat takšna situacija težja, ker je seveda težje uspavati oba otroka naenkrat v skupni sobi, težje ju je pomiriti, ponoči lahko zbudita drug drugega, če kateri izmed njiju joče in ne more spati, včasih je tudi težko uskladiti dnevni ritem otrok, kar je še posebej izrazito pri večjih starostnih razlikah, ko na primer, eden od otrok še potrebuje dnevni počitek, drugi pa več ne ali pa gre eden v posteljo prej kot drugi ipd. Seveda ni nujno, da je tako. Ko se enkrat uskladite in vzpostavite dnevno ter večerno rutino lahko vse poteka gladko z redkimi izjemami.
• Velika starostna razlika je lahko nepraktična, ko se gre za deljenje sobe. Problem se lahko pojavi pri igračah, spanju ali pa pri tem, da starejši otrok že potrebuje svoj osebni prostor oziroma kotiček, ki bi bil samo njegov, a mu mlajši otrok onemogoča zasebnost. Tukaj moramo starši presoditi in rešiti situacijo. Morda je rešitev ločena soba, morda pa samo kakšno novo pravilo, ki omogoča več zasebnosti. Recimo določen čas v dnevu, ko je lahko starejši otrok sam v sobi ali pa prostor v sobi, ki je samo njegov, recimo postelja, pisalna miza idr. 
• Tudi različni karakterji so lahko ovira pri deljenju sobe. Popolnoma različne osebnosti, ki težko živijo skupaj in težko sodelujejo, se bodo morda veliko prepirale, a jih lahko spodbudimo k prilagajanju. Morda se bodo drug od drugega tudi kaj naučili in se vzgledovali po sorojenčevih pozitivnih lastnostih.
• Negativna stran skupne otroške sobice je tudi ta, da več otrok skupaj naredi večji nered, tako da bo skupna soba najbrž tudi bolj razmetana. Se pa hkrati tudi hitreje pospravi. :)

To je naša izkušnja. Bo pa najbrž skozi leta zanimivo opazovati evolucijo življenja v skupni sobici in zagotovo še kaj zapišem na to temo.

Z ljubeznijo, Mama.

Mama svetuje mami: Izmenjajte si vrečke zaposljivke

Mame smo velikokrat zelo zaposlene in včasih težko najdemo čas, da bi pripravile veliko različnih aktivnosti za svoje otroke. No, včasih ni niti toliko časa in energije, da bi karkoli pripravile in tudi to je v redu. Kadar pa bi želele zaposliti svoje malčke, ki se hitro naveličajo enakih aktivnosti, a ni časa za priprave, pa si lahko vrečke zaposljivke preprosto izmenjate s prijateljicami.

Če imate dobre prijateljice, ki so hkrati mame približno enako starim otrokom, se lahko dogovorite, da vsaka izdela kakšno vrečko zaposljivko, ki si jo po nekaj časa uporabe izmenjate med seboj. Več je prijateljic, več je izmenjav. Tako prihranite čas, otroci pa imajo na voljo različne aktivnosti in igre, ki jih lahko uporabite ob različnih priložnostih.  Takšno izmenjavo lahko organizirate pri kakšni prijateljici doma, kjer se lahko otroci še hkrati poigrajo, mame pa poklepetajo in morda izmenjajo še kakšno dobro idejo ali nasvet. ;)

Če se odločite za nakup Map'ce to go v kateri je dovolj prostora za štiri vrečke zaposljivke, si izmenjate kar Map'ce in otrok ima na voljo štiri popolnoma nove vrečke zaposljivke, ki si jih kasneje spet izmenjate.

Takšne izmenjave med mamicami so vedno dobrodošle! Izmenjate si lahko tudi igrače, oblačila, knjige ipd. Zakaj bi kupovali nove in nove stvari ter porabljali čas in denar?!

Z ljubeznijo, Mama.

Mama svetuje mami: Kako in kje izvajati "umazano igro" (messy play)

Umazana igra je senzorična igra pri kateri se otroci igrajo z materiali, s katerimi packajo in raziskujejo ter ustvarjajo. Preko takšne igre se seveda tudi učijo, razvijajo se njihove spodobnosti, spretnosti ipd. O umazani igri sem pred časom že pisala, zato si lahko to preberete TUKAJ.

Gre za igro, ki se lahko hitro sprevrže v popolno packarijo, zato je staršem velikokrat neprijetna in se je raje ne lotijo. Tudi sama sem bila včasih veliko bolj zadržana do takšne igre in je bila na sporedu le občasno in pod posebnimi pogoji. Z leti sem postala tako vešča, da sigurno počnemo nekaj "umazanega" vsaki teden. ;)

Za vse tiste, ki me sprašujete, kako naj se tega lotite, da bo za otroka in za vas čimbolj prijetno in koristno, sem spisala nekaj napotkov:

1. Za začetek izberite material, s katerim vam je najmanj neprijetno, oziroma, pri katerem lahko nastane najmanj škode. Za nekatere je to plastelin, za druge riž itd. Pripravite preprosto aktivnost, da vidite kako se bo otrok na njo odzval in kakšen bo rezultat.
2.  Pred začetkom igre otroku razložite pravila. Pazite, da ga ne boste preveč omejevali. Pravila se naj nanašajo na območje, kje se lahko otrok igra (igramo se samo v tej sobi, na tej preprogi), katerih stvari z materialom ne sme početi (ne rišemo po steni, ne mečemo riža v zrak ipd.), na to kaj bo sledilo po igri (pomagal boš pospraviti, potem pa se bova umila) idr.
3. Fizično omejite prostor igre. Izberite najbolj prostorno sobo v hiši ali stanovanju in umaknite predmete za katere ne želite, da se umažejo ali uničijo. Na tla položite rjuho, odejo, brisačo, plastično podlago (lahko jo pripravite tako, da razrečete veliko vrečo za smeti) ali karkoli podobnega. To vam bo olajšalo čiščenje, saj boste podlago na koncu samo zložili skupaj in odnesli v smeti, stresli na dvorišču ali umili v pralnem stroju. Če poteka umazana igra za mizo, na njo položite plastični prt, tako kot naredim jaz TUKAJ ali pa jo obložite s časopisnim papirjem ali drugo podlago, za katero ne rabite skrbeti, da bi se uničila. Otrok bo tako imel tudi lažjo predstavo do kje se lahko igra, kje je meja.
4. Otroka oblečite v stara oblačila in/ali mu nadenite vodoodporen predpasnik.
5. Material kot je riž in ostali drobni material, pesek, mivka, voda, led itd. dajte v posodo (senzorična posoda), banjo za dojenčka, kartonasto škatlo, vedro, kuhinjski organizator, na pladnje ipd., karkoli imate pač na razpolago. To služi kot dodatna omejitev igre, saj naj material ne bi šel iz te posode (seveda ga bo nekaj kljub temu pobegnilo ven iz posode, a ne nalašč, če bo otrok upošteval vaša navodila za igro).
6. Bodite pripravljeni na to, da bo nekaj čiščenja, a večinoma ga je zelo malo, če upoštevamo zgornje nasvete. V bližini imejte pripravljeno metlo in smetišnico ter sesalec. Naj vam pri čiščenju pomagajo tudi otroci, še posebej, če so prekršili kakšno pravilo in so popackali tudi nedovoljeno območje. 
7. Če še vedno niste prepričani, da je to pravi način igre za vas, lahko igro preselite v kad v kopalnico. Še lažje pa vam bo v poletnih mesecih, ko lahko vse te aktivnosti izvajate na terasi in dvorišču. Zunaj čiščenja praktično ni, zato boste lahko brezskrbno uživali v packanju s prstnimi barvami, pri igri z vodo, s peskom in v različnih senzoričnih posodah.

Veliko predlogov za umazano ali senzorično igro najdete na mojem blogu pod zavihkom igrarije. Svoje izkušnje pa mi lahko zapišete v komentar. ;) Tudi jaz bom vesela kakšnega nasveta.

Z ljubeznijo, Mama.

Mama svetuje mami: Kuhinjski organizator kot kotiček za naravne materiale

Že pred leti sem dobila v dar dva velika organizatorja za kuhinjske predale iz Ikee, ki pa nista ustrezala velikosti mojim kuhinjskim elementom. Do danes sem ju hranila in čakala na priložnost, ko ju bom lahko uporabila. Danes vam pokažem kako sem v enem od njiju uredila kotiček za naravne materiale.

V naši škatli, Skriti zaklad, se je do danes nabralo že toliko različnih naravnih materialov, da je škatla pokala po šivih. Težko smo se znašli v tem neredu, otroka sta težko raziskovala in predmete je bilo težko jemati iz škatle ter jih vračati nazaj v njo. Odločila sem se, da jima uredim kotiček z naravnimi materali v njuni sobi, tako, da jih bosta imela vedno na voljo in pri roki ter jih bosta lažje uporabljala pri igri.

V vsak prostor v organizatorju sem zložila eno vrsto naravnega materiala in na tak način lahko kasneje preko igre razvrščajo tudi vaši malčki. Na enak način lahko uredite tudi kotiček z materiali za otroško igro in ustvarjanje (cofki, stekleni kamenčki, perlice, paličice, peresa, bleščice, ščipalke itd.). Organizator sem položila na njima dostopno mesto in spoznavanje narave ter igra se lahko prične. S pomočjo takšnega kotička lahko malčkom in otrokom pripravite marsikatero aktivnost. V naslednjih dneh vam pokažem, kako smo se igrali mi. ;)

Če pri roki nimate nobenih predmetov iz narave, boste morali počakati, da se sneg stopi in se odpraviti na lov za zakladom. Tudi mi ga načrtujemo, saj je v naši škatli, Skriti zaklad, ostalo samo še listje.

Z ljubeznijo, Mama.

Mama svetuje mami: Sorojenci in deljenje igrač

Danes bi se ponovno razpisala o sorojencih in o odnosu med njimi. Starši vemo, da otroci neradi delijo svoje igrače, ko pa je govora o bratih in sestrah, s katerimi si morajo deliti praktično vse (tudi pozornost staršev), je situacije še malo bolj kompleksna. Odnos med sorojencema je odvisen od več dejavnikov in vseh ne moremo nadzorovati, na primer starostna razlika, spol in temperament. Morda imate srečo in se vaši otroci odlično razumejo tudi takrat, ko se gre za skupno igro in deljenje igrač, morda pa ste med tistimi, ki morajo ves dan poslušati prepire med sorojenci in opazovati puljenje igrač iz rok.

Rada mislim, da smo mi nekje v zlati sredini. Seveda se tudi prepirata in pulita za igrače, a do zdaj še ni bilo večjih problemov. Učiva ju, da je pomembno sodelovanje in timsko delo (skupna igra) ter jima hkrati omogočiva čas za samostojno igro, če si to želita oziroma si to želi eden izmed njiju. Včasih se ne vtikujeva, kar naj bi bilo zelo pametno, včasih pa tudi posredujeva.

Imamo pa nekaj trikov s katerimi omilimo nejevoljo glede deljenja igrač in zaenkrat delujejo:

• Veliko se pogovarjamo o skupni igri, o deljenju igrač, o obnašanju v vrtcu, med vrstniki, o tem kako pomembno je, da delimo z drugimi ipd.
• Zaigramo situacijo, recimo: "Poglej, ko ti želi sestra vzeti igračo, ji povej da se trenutno ti igraš njo in jo dobi kasneje, lahko pa se igra s to igračo (in ji ponudiš drugo igračko)." "Poskusi." Tako se sorojenca naučita drug drugemu preusmeriti pozornost na drugo igračo in tega, da počakata da prideta na vrsto za igro z njo.
• Pred igro, npr. z avtomobili, ju spodbudiva, da si jih že vnaprej razdelita in se potem vsak igra z izbranimi. Vedno pa obstaja možnost, da se igrata skupaj in se ne jezita, če se avtomobili menjujejo iz roke v roko.
• Dovoliva, da imata vsak eno posebno igračo, katere ne rabita deliti s sorojencem (to je lahko ninica ali kakšna druga otrokova najljubša igrača).
• V skupni sobici lahko na tla položite dve preprogi različne barve (če imate več otrok, več preprog) in otrokoma razložite pravilo, da si naj, ko si zaželita igrati vsak zase, izbereta željene igrače in se usedeta na preprogo. Med sedenjem na preprogi, mu drugi sorojenec ne sme vzeti igrače ali se sorojencu pridružiti pri igri, razen če ga le-ta povabi. Enoletnikom je to težje razumljivo, zato te ideje še nismo preizkusili, bomo pa morda v prihodnje. Ideja se mi zdi zelo dobro tudi za družine, kjer so trije otroci ali več; pravila pa lahko tudi prilagodite v smislu, da sta na eni preprogi istočasno lahko samo dva sorojenca ipd.
• Včasih pa je najbolje, da se ne vključite v prepir in pustite otrokom, da se sami dogovorijo. Tudi to je pomembna življenjska veščina, ki jo morajo osvojiti. Premislite, kdaj je vaša vključitev v situacijo primerna in kdaj ne. Sama se vključim, ko se nikakor ne moreta dogovoriti in kričanje že preseže vse meje. Takrat jima ponavadi igračo vzamem in za nekaj časa pospravim, hkrati pa po potrebi enega od otrok odnesem v drugi prostor oziroma predlagam starejšemu, da se umakne, če želi mir pri igri.

 

Fotografije so bile posnete pred dvema mesecema, med jutranjo igro. Mislim, da je bila ura zelo zgodnja, zato so žaluzije še priprte in Aljaž razkuštran. ;) Zadnji dve fotografiji sta samo zame, v opomin kako hitro se malčki spremenijo in rastejo.

Morda vam pride prav kakšen naš "trik". Zelo bom vesela, če tudi vi z mano delite vaše izkušnje in kakšen nasvet.

Z ljubeznijo, Mama.

Mama svetuje mami: Pojdite z otrokom na zmenek

Ta nasvet bo zelo prav prišel staršem, ki imajo dva ali več otrok. Ob prihodu novega družinskega člana, ima lahko starejši sorojenec občutek zapostavljenosti. Na začetku je zelo težko enakomerno razporedit pozornost med več otrok hkrati in otroku, ki do zdaj ni bil vajen deljene pozornosti, se lahko zdi nastala situacija krivična. Mama težko zmore vse sama in prav je, da se vključi oče in preživi nekaj kvalitetnega časa s starejšim otrokom, medtem ko mama hrani in neguje mlajšega. Včasih je potrebno tudi, da se vlogi zamenjata. Otrok potrebuje pozornost obeh staršev.

Večji kot je mlajši otrok, lažje ga je pustiti z očetom ali v varstvu in takrat je prav, da tudi mama odpelje starejšega otroka na kakšen zmenek. To je lahko poseben dogodek ali celo mesečni ritual, ki otroku sporoča kako zelo ga imamo radi in kako cenimo čas, ki ga preživimo z njim. Otrok se bo počutil ljubljeno, pomembno, sprejeto, enakovredno in posebno. Tudi odnos med sorojencema bo boljši, če bosta imela občutek, da oba dobita dovolj pozornosti in nežnosti.

Z zmenki smo pri naši hiši pričeli nekaj mesecev nazaj. Izberemo kino ali gledališko predstavo in z možem se izmenjava, enkrat ga peljem jaz, enkrat on. Drugi starš medtem poskrbi za Zaro in z njo preživi nekaj kvalitetnega časa. Tako ima tudi ona popolno pozornost enega starša. Meniva, da je še premajhna za kino in gledališke predstave, zato za njo izbereva drugo aktivnost. Ko bosta večja, bova zmenke prilagodila in bomo v kino in gledališče najbrž hodili skupaj.

Tukaj sva se odpravljala na lutkovno predstavo Rdeča Kapica, obiskal pa nas je tudi Dedek Mraz. :D

Z ljubeznijo, Mama.

Mama svetuje mami: Olajšajte si potovanje z otroci s pomočjo vrečke zaposljivke (busy bag)

Vožnjo, potovanje, obiske pri zdravniku, v restavraciji in drugje, kjer otroci nimajo kaj veliko početi, si lahko oljašate s pomočjo vrečke zaposljivke (busy bag). Do zdaj sem se na takšne (za otroka) neprijetne situacije pripravila s knjigicam, kakšno pobarvanko in voščenkami, ampak, otroci rastejo. Zdaj, okrog tretjega leta starosti, je Aljaž zelo radoveden, sposoben , rad "bere", razmišlja, sestavlja, barva, začenja tudi z domišljijsko igro ipd. Potrebuje vedno nove in nove izzive, zato sem mu za na izlet pripravila nekaj različnih vrečk zaposljivk. Nekaj jih je bilo primernih za igro v avtomobilu, nekaj pa za igro v apartmaju, restavraciji ipd. Glede na to, da na počitnicah ponavadi ni na voljo veliko igrač in jih tudi nismo navajeni jemati s sabo (preprosto ni prostora) je bil to idealen način za zaposlitev in igro.

Kupila sem plastične vrečke za zamrzovanje, ki se enostavno odpirajo in zapirajo ter vanje zložila različne predmete, naloge in igre. Naredila sem nekaj preprostih, vsakodnevnih, recimo v eno sem dala majhne knjigice, v drugo majhni pobarvanki z voščenkami, v tretjo nekaj avtomobičkov in cesto iz blaga itd. Nekaj vrečk zaposljivk pa sem pripravila sama.

Vse vrečke zaposljivke sem nato zložila v staro škatlo za čevlje in jo dala med otrokova avtomobilska sedeža, v apartmaju pa je ta škatla za čevlje dobila poseben prostor v dnevnem prostoru in poljubno si je lahko izbiral aktivnosti. Vrečke so prozorne in tako si je lahko aktivnost izbral na podlagi tega, kar ga pritegne. Če vaš otrok že bere, pa lahko na vrečko zapišete tudi ime aktivnosti ali navodila. Nekaj njegovih najljubših vrečk zaposljivk bom predstavila v prihodnjih dneh, ob posebnih priložnostih, pa bom pripravila še kakšno.

Vrečke zaposljivke lahko uporabljate tudi doma. Lahko jih zložite v kakšno škatlo, v predale, na police ali jih izobesite na kakšno vrvico ipd. Otroka bodo zamotile med gospodinjskimi opravili, skrbjo za druge otroke, med obiski itd.

Upam, da vam ideja koristi! ;)

Z ljubeznijo, Mama.

Mama svetuje mami: Navajanje na kahlico

O odvajanju od plenic in navajanju na kahlico, bi lahko napisala ogromno, ampak (še) ne bom. Zapisala bom samo svojo izkušnjo, ki je v nekaj dneh odvadila Aljaža od pleničk in morda ta trik koristi kateri mamici, ki se pravkar ukvarja z odvajanjem. Načinov odvajanja od pleničk je več, opisujem samo svoj vidik in svojo izkušnjo.

Prva stvar, ki je absolutno najbolj pomembna je, da je otrok na odvajanje od pleničk pripravljen. To pomeni, da začuti, kdaj ga tišči lulat in/ali kakat ter to pove. To zavedanje se zgodi nekje med drugim in tretjim letom oz. pri vsakem otroku drugače. Če ste opazili, da je vaš otrok to osvojil, potem je najbrž pravi čas, da se lotite navajanja na kahlico.

Otroku predstavite kahlico, mu razložite kako bo od zdaj naprej potekalo njegovo lulanje in kakanje, lahko preberete tudi kakšno spodbudno zgodbico in ga povprašate, če je pripravljen in želi poskusiti. Prvih nekaj poskusih skoraj zagotovo ne bo uspešnih in otrok bo najbrž večkrat zmočil hlače preden bo ugotovil "nov sistem". Če vidite, da otrok pri navajanju na kahlico ne želi sodelovati, mogoče še ni pripravljen in lahko poskusite ponovno čez kakšen mesec ali dva, ko se vam bo zdel zrelejši. Dobro je, da ugotovite, kje tiči razlog za otrokovo nesodelovanje. Morda se še ne zaveda dobro, kdaj ga pritisne na stranišče, morda mu je neprijetno, morda pa mu je le skrajno nepraktično ali pa se nehote spozabi med igro.

Moja izkušnja je takšna, da sem približno pri starosti dveh let in pol, pri sinu opazila, da točno ve, kdaj ga tišči lulat in kdaj kakat ter to velikokrat pove tudi na glas. Takrat sem mu predstavila kahlico in sistem, ampak nekako ni želel sodelovati in dobila sem občutek, da rabi le dobro spudbudo in motivacijo. Kot ste najbrž že sami ugotovili, je tudi pri navajanju na kahlico lahko nagrada dobra spodbuda. Pri nekaterih otrocih delujejo štampiljke ali nalepke, pri drugih obljuba o kakšni novi igrački ipd. No, pri nas to ni delovalo. Razmišljala sem, kaj bi mu bila dovolj dobra spodbuda, da bi želel vedno lulati in kakati na kahlico, ne glede na situacijo. Ker ima zelo rad bonbončke, ki se jim izogibamo, so bili takrat odlična izbira. Nisem navdušena nad uporabo hrane kot nagrade, ampak v tistem trenutku sem to videla kot edini izhod iz situacije. Previjati dva otroka hkrati je namreč kar nadležno. Razložila sem mu, da bo vsakič, ko bo povedal, da ga tišči na kahlico in se v njo tudi polulal/pokakal dobil bonbonček. Bil je navdušen in je kahlico večkrat preizkusil kar tako. Potem je videl, da dobi bonbonček res samo takrat, ko se dejansko polula/pokaka in sistem je deloval. Praktično iz danes na jutri so se pokazali pozitivni rezultati. Seveda se je prve tedne še kaj spozabil in zmočil hlačke (predvsem v vrtcu, zatopljen v igro), ampak z rezultatom sem bila zadovoljna. Ko sem videla, da se je na kahlico navadil, sem bonbončke počasi ukinila. Najprej mu to ni bilo všeč, ampak je ostal suh.

Otroci so si različni in včasih je težko ugotoviti kaj bi jih spodbudilo, včasih pa potrebujejo samo čas in malo miru. ;)

Z ljubeznijo, Mama.

Mama svetuje mami: Uspavanje otrok v skupni sobici

Moja otroka imasta skupno sobico, ki sva jo z možem uredila že pred rojstvom Zare tako, da je prilagojena obema. Prve štiri mesece svojega življenja je Zara spala v spalnici zraven naju, v zibelki ali v zakonski postelji. Ko pa je bila stara štiri mesece in sem bila ravno sama z obema, sem se odločila, da jo prestavim k Aljažu in da vidimo kako se bo obneslo večerno uspavanje obeh hkrati. Spat gresta istočasno. Po večerni rutini (kopanje/tuširanje, oblačenje pidžamice, umivanje zobk, cartanje) gre Aljaž v posteljo, jaz pa se vsedem zraven posteljice na tla z Zaro v naročju in njo podojim, hkrati pa pripovedujem pravljico. Ko je pravljice konec, jo položim v njeno posteljico, ki je skoraj vzporedno z njegovo. Prižgem pesmice na njenem vrtiljaku (je navajena zraven njih zaspat), ji dam dudico in ninico ter grem k njemu, ker je on navajen da sem zraven, ko zaspi. Ona zaspi sama, včasih ji moram še dudo popravit ali pa jo vzet iz posteljice, malo pocartat in položit nazaj noter, ampak to je res redko. Ko oba trdno zaspita, se med seboj redko zbudita.

Tako je zdaj že kar nekaj mesecev in seveda se včasih zgodi, da kateri ne zaspi takoj in je potrebno vložit malo več truda, ampak načeloma nam spanje v skupni sobici ustreza in v tem vidima veliko pozitivnega za otroka. Obema je situacija že čisto rutinska in vesta točno, kako poteka uspavanje. Zdaj, ko sta večja smo v rutino vključili še "njun čas", ko skupaj v njeni posteljici opazujeta živalice na projektorju vrtiljaka ali pa se pocrkljata v njegovi posteljici, če le nista preveč utrujena. To ju pomiri in zbliža. Ta "njun čas" pa ne sme trajati predlgo, ker se lahko hitro sprevže v nagajanje mamici in atiju. :D Vse v okviru časovne omejitve, ki jo postavita starša in seveda ne popustimo otrokovim prošnjam po treh pravljicah, namesto eni ipd., ker se sistem lahko hitro poruši. ;)

Zdaj bo Aljaž star že tri leta in še vedno sem zraven, da zaspi, ampak počasi skrajšujem ta čas do takrat, ko se popolnoma umiri in potihoma zapustim sobo. Če me pokliče nazaj mu razložim, da grem stranišče in se hitro vrnem, ampak ponavadi ga zmanjka takoj v naslednjem hipu. Če pa me še vedno potrebuje, se vrnem in ga še dodatno pobožam in umirim.

Velikokrat kot del večerne rutine uporabim tudi eterična olja doTERRA. Sivka, rimska kamilica in Serenity so pri nas olja, ki so pogosto v uporabi za umiritev in miren spanec.

Lahko noč, sestrica!

Z ljubeznijo, Mama.

Mama svetuje mami: Uspavanje

Ta nasvet bo koristil predvsem mamam, katerih dojenčki, imajo težave z uspavanjem. Aljaž je bil zelo aktiven in živahen dojenček ter se je na vso moč upiral spanju čez dan. Ko je bil star že kakšnih šest mesecev in so ga začele zanimati igrače ter sva se čez dan vedno manj dojila, kar je pomenilo, da je redkeje zaspal na prsih, sem našla način, da je zaspal popolnoma sam v svoji posteljici.

Zelo pomembno je, da prepoznate, kdaj je dojenček utrujen ravno toliko, da ne bo potreboval dolgo, da bo zaspal, a hkrati ne preveč utrujen, ker bi potem lahko jokal in se upiral. Ko se vam zdi čas primeren in je dojenček sit ter previt, ga odložite v njegovo posteljico in mu ponudite nekaj njegovih igrač. Lahko prižgete tudi vrtiljak ali kakšno drugo igračo, ki poje uspavanke. Aljaž se ni upiral, ker ni pričakoval, da je čas za spanje. Če bi ga položila in silila v ležeči položaj sigurno ne bi zaspal. Tako pa sem ga pustila, da je pregledal vse igrače in se pomiril, po kakšnih petnajstih minutah pa ga je spanec premagal. Dudice ni imel, tako da je bilo uspavanje težje kot pri Zari.

Poskusite večkrat in če dojenčku ta način ne ugaja, pojdite k njemu in ga potolažite ter uspavajte na drugačen način. Tudi jaz sem ga velikokrat uspavala na rokah ali v vozičku in s tem ni nič narobe, čeprav mi je bilo velikol ažje, ko je zaspal sam in brez joka.

Z ljubeznijo, Mama.

Mama svetuje mami: Prelaganje in pospravljanje z dojenčkom

Ena najbolj zabavnih stvari za dojenčke in malčke je prelaganje stvari iz škatle, zaboja ali predala ven in nazaj noter. Če imate srečo se na tak način lepo zamotijo in hkrati vadijo zlaganje, prelaganje, spoznavajo predmete, opazujejo njihove funkcije, jih sortirajo, učijo se fine motorike itd. Zari velikokrat pripravim škatlo in v njej različne igrače, v kuhinji ji v skledo zložim njeno hrano iz blaga in majhno posodico, v kopalnici pa ji ponudim kar škatlo v kateri imam spravljene nogavice in stare slinčke. Medtem ko je ona "pospravljala" nogavice sem jaz zložila in obesila perilo iz pralnega stroja. Zabavno! ;)

 

Z ljubeznijo, Mama.