Mama svetuje mami: Pozitivne in negativne strani skupne otroške sobice

Velikokrat pišem o tem, kako imata moja otroka skupno otroško sobico in kako se to trenutno pri nas zelo dobro obnese. Za nekatere starše je to, da imajo njihovi otroci skupno sobo, samoumevno, za druge je morda nezaslišano. Včasih to niti ni stvar izbire, ampak pač logična posledica okoliščin v katerih živimo (majhno stanovanje, premalo sob v hiši ipd.) Danes bom napisala nekaj pozitivnih in negativnih strani deljenja otroške sobe in iz svoje izkušnje opisala zakaj je odgovor na spodnje vprašanje pri nas velik DA (seveda pa ni pravilnega ali nepravilnega odgovora, za vsako družino je drugače). Ne gre toliko za nasvet, kot gre za deljenje izkušnje.

Naša otroška soba je namenoma največja soba v hiši, ker sva si z možem od nekdaj predstavljala, da si bodo najini otroci sobo delili (vsaj prvih nekaj let) in da bo center družinske igre ter drugega dogajanja. Lahko bi imeli dve manjši otroški sobi, a to trenutno (še) ni v našem načrtu. Želela sva si tudi majhno razliko med otroci oziroma otrokoma, kar zelo olajša deljenje sobice in splete med sorojencema posebno vez. Tukaj naj omenim, da se nama spol otrok ne zdi pomemben faktor pri odločanju o skupni otroški sobi. Otroka sta še tako majhna, da se razlike na podlagi spola, še ne opazijo in se še nekaj let ne bodo (v smislu potrebe po svojem zasebnem prostoru). Odločitev pa je seveda vaša in prav je, da poiščete način, ki ustreza vaši družini in vašemu načinu življenja.

Pozitivne strani skupne otroške sobe:

• Najina otroka sta skupaj v sobi od Zarinega četrtega meseca starosti in najino mnenje je, da ju je to v tistem trenutku prilagajanja in navajanja na novo družinsko situacijo zbližalo. Zara se še seveda takrat ni zavedala, da si deli sobico z bratcem, ampak ji je bilo to položeno v zibelko in to sprejema kot nekaj normalnega, samoumevnega. Aljaž pa jo je takrat sprejel v svoj prostor kot njemu enako in na njo začel gledati v drugi luči. Postala sta ekipa in tudi njegov odnos je postajal vedno bolj "us against the world". Všeč mi je bilo, da se na podlagi tega ni počutil ogroženega, ampak ravno nasprotno - sprejetega.
• Ko sta postala ekipa, sta se seveda tudi zbližala. Veliko več je bilo crkljanja, objemanja in poljubljanja. Včasih je splezal k njej v posteljico (previdno!), včasih smo njo položili k njemu ipd. Imela sem občutek, da Zara lepše spi, ker sliši bratovo dihanje in Aljažu sem velikokrat rekla, da nikoli ni in ne bo sam, ker je z njim v sobi vedno njegova sestra. Ta faktor zbliževanja je meni osebno velika prednost skupne sobice. Nimam izkušnje, kako je, če si bratje in sestre sobe ne delijo, ampak čas, ko gresta skupaj spati in ko se skupaj zbudita je njun oziroma naš čas in ju zelo poveže.
• Naučijo se deljenja igrač in ostalih predmetov v sobi. Nimamo navade, da bi kupovali dvoje igrač ali da bi imeli ločene igrače ipd. Igrače se delijo, četudi jima to ni vedno všeč, ampak takšno je življenje. Tukaj naj napišem eno prigodo, ki bo pokazala, kako otroci to sprejmejo, čeprav so v praksi zelo egoistični. Bili smo na kosilu pri tašči in tastu in dobila sta vsak eno igračo. Aljaž je dobil avtomobilček, Zara pa je dobila barbiko (babice in dedki pač;)). Oba sta pregledala in preizkusila obe igrači in potem je dedek vprašal Aljaža: "Aljaž, bi ti tudi rajši imel barbiko? Vidim, da ti je všeč." In Aljaž je odgovoril: "Ne dedi. Veš, midva z Zaro si igrače itak delima." 
• Deljenje sobice na splošno prinaša veliko priložnosti za timsko delo, reševanje problemov, konfliktov in vzpostavlajnje hierarhije. Vse to je dobra šola za življenje. Starejši kot so, več je teh priložnosti za učenje življenjskih veščin ter takšnih in drugačnih spopadov, kar za starše ni lahko, ampak za otroke pa je skoraj da nujno potrebno.

Negativne strani skupne otroške sobe:

• Za starše je velikokrat takšna situacija težja, ker je seveda težje uspavati oba otroka naenkrat v skupni sobi, težje ju je pomiriti, ponoči lahko zbudita drug drugega, če kateri izmed njiju joče in ne more spati, včasih je tudi težko uskladiti dnevni ritem otrok, kar je še posebej izrazito pri večjih starostnih razlikah, ko na primer, eden od otrok še potrebuje dnevni počitek, drugi pa več ne ali pa gre eden v posteljo prej kot drugi ipd. Seveda ni nujno, da je tako. Ko se enkrat uskladite in vzpostavite dnevno ter večerno rutino lahko vse poteka gladko z redkimi izjemami.
• Velika starostna razlika je lahko nepraktična, ko se gre za deljenje sobe. Problem se lahko pojavi pri igračah, spanju ali pa pri tem, da starejši otrok že potrebuje svoj osebni prostor oziroma kotiček, ki bi bil samo njegov, a mu mlajši otrok onemogoča zasebnost. Tukaj moramo starši presoditi in rešiti situacijo. Morda je rešitev ločena soba, morda pa samo kakšno novo pravilo, ki omogoča več zasebnosti. Recimo določen čas v dnevu, ko je lahko starejši otrok sam v sobi ali pa prostor v sobi, ki je samo njegov, recimo postelja, pisalna miza idr. 
• Tudi različni karakterji so lahko ovira pri deljenju sobe. Popolnoma različne osebnosti, ki težko živijo skupaj in težko sodelujejo, se bodo morda veliko prepirale, a jih lahko spodbudimo k prilagajanju. Morda se bodo drug od drugega tudi kaj naučili in se vzgledovali po sorojenčevih pozitivnih lastnostih.
• Negativna stran skupne otroške sobice je tudi ta, da več otrok skupaj naredi večji nered, tako da bo skupna soba najbrž tudi bolj razmetana. Se pa hkrati tudi hitreje pospravi. :)

To je naša izkušnja. Bo pa najbrž skozi leta zanimivo opazovati evolucijo življenja v skupni sobici in zagotovo še kaj zapišem na to temo.

Z ljubeznijo, Mama.