Iz tršega barvnega papirja sem izrezala ribice (no, vsaj trudila sem se, hihi), zraven pa sem jima ponudila vodene barvice, čopiče, vodo in migetajoče oči. Po svojem navdihu sta potem pobarvala ribice, počakala, da se posušijo in jim prilepila še oči. Zelo preprosto.
Kot najbrž že veste, imamo steno, na kateri visijo nekateri njuni izdelki, ki so mi najbolj pri srcu. Vsake toliko časa malo "updejtam" risbice in Zara je ravno v obdobju, ko je zelo ponosna na vsako stvar, ki jo izdela ali nariše. Ko opazi, da se je katera izmed njenih risbic znašla na tej steni, nam to tudi večkrat na dan pokaže in pove. Enako je delal Aljaž, ko je bil takšne starosti (približno 20 mesecev) in to se mi zdi en tak pomemben faktor pri rasti samozavesti, da otroku povemu, ko nekaj zelo lepo nariše ali naredi in to z veseljem tudi pokažemu "svetu". Aljaž je zdaj že v taki starosti, ko nariše že nekaj realnih risbic in je potem zelo ponosen, hkrati pa je zelo kritičen sam do sebe, ko mu kaj ne uspe, kot si je zamislil ali ko pobarva preko črte ipd. Takrat mu pač povem, da je to kar je narisal sicer zelo lepo, ampak če ni zadovoljen, lahko še vadi in mu bo naslednjič sigurno uspelo, kot si želi. Ta njegova kritičnost in to, kako hitro obupa, če kaj ni po njegovih merilih, me spominja nase in res sem radovedna, kako bo to izgledalo v šoli. Sem pa vesela, da velikokrat samo barva in čečka in ustvarja po svoje, ker vidim, da na tak način sprosti svojo domišljijo, pa čeprav na prvi pogled morda izgleda, kot da risbica nima ne repa, ne glave, ima zanj sigurno poseben pomen.
Z ljubeznijo, Mama.
.jpg)
