Naslednji dan sem (seveda) dudo našla, ampak sem se odločila, da kljub temu poskusimo brez nje, glede na to, da prva noč ni bila preveč naporna. Odločitev se je izkazala za pozitivno, saj smo od takrat naprej brez dude, tako v vrtcu, kot tudi doma. V vrtcu ji je bilo težje, ker je lahko videla, da ima nekaj drugih otrok dudico, ampak je po nekaj dneh sprejela to, da je ona nima in zdaj zaspi takoj in brez težav. Doma sem jo na začetku morala uspavati malo dlje, bila je bolj glasna in še zdaj se velikokrat uspava s takšnim "jamranjem" (ne joka). Ves čas sem bila ob njej, jo imela v naročju, božala ipd., da bi čimmanj občutila stisko in moram reči, da se je hitro navadila. Zdaj zaspi brez večjih težav in se vedno lepše pomiri sama. Čez dan je tako ali tako ni imela, razen ob dopoldanskem spanju in občasno v avtomobilu, če je bila utrujena. Vožnja je resda malo bolj naporna, ampak zdaj je že tako velika, da jo uspešno zamotimo na več različnih načinov (hvala Aljaž!). Kljub temu, da jo je prve mesece življenja imela kar veliko, predvsem takrat, ko smo se soočali s krči in vsem kar sodi zraven, je danes, pri (še ne) letu in pol, samostojna in samozadostna punca in je seveda ne pogreša več.
In nasvet? Opazujte svojega otroka in dobro presodite, kdaj je čas za kakšno takšno prelomnico v njegovem razvoju. Vi svojega otroka najbolje poznate in boste najlažje ugotovili, kdaj je nekaj potreba in kdaj razvada ter boste tudi najbolje vedeli kaj takrat storiti. Sama se takšnih podvigov raje lotim v trenutku, ko začutim, da nekaj še ni razvada, bi pa lahko to hitro postala (recimo sesanje dude, če smo že ravno pri tem). Izkoristite trenutek, kot smo to naredili pri nas z našo izgubljeno dudo, počakajte, da je otrok pripravljen, pričnite postopoma ali pa si pomagajte s kakšnim trikom, čeprav sem sama najraje iskrena.
Mimogrede, hvala vsem za vaše nasvete in izkušnje glede odvajanja od dude. ;)
Z ljubeznijo, Mama.
Bravo Zara! :)
OdgovoriIzbriši