Aljaž si je zaželel igranja s plastelinom, zato sem predlagala, da uporabiva nedolgo nazaj kupljena migajoča očesa ter z njihovo pomočjo ustvariva majhne pošasti. Ker so mu pošasti pri srcu, je bil nad idejo navdušen. V eno posodico sem mu pripravila očesa, v drugo pa testenine, ki so služile kot noge in roke. Narejene pošasti je odlagal na pladenj.
Med ustvarjanjem je naredil še ježka in ribico. Ko je porabil vsa očesa, sem mu ponudila kar barvne cofke, s katerimi jih je nadomestil. Bil je popolnoma osredotočen in je uporabil vso svojo domišljijo. S končnimi izdelki je bil tako zadovoljen, da jih imamo še vedno v njuni sobici na razstavi.;)
Simpatična in preprosta dejavnost, ki krepi fino motoriko ter spodbuja otrokovo domišljijo.
Naš božični prt (ki ga je navdušen prinesel domov ati) pa že nakazuje vrsto božičnih igrarij, ki jih pripravljamo v decembru. ;)
Z ljubeznijo, Mama.
nedelja, 30. november 2014
četrtek, 27. november 2014
Mama svetuje mami: Navajanje na kahlico
O odvajanju od plenic in navajanju na kahlico, bi lahko napisala ogromno, ampak (še) ne bom. Zapisala bom samo svojo izkušnjo, ki je v nekaj dneh odvadila Aljaža od pleničk in morda ta trik koristi kateri mamici, ki se pravkar ukvarja z odvajanjem. Načinov odvajanja od pleničk je več, opisujem samo svoj vidik in svojo izkušnjo.
Prva stvar, ki je absolutno najbolj pomembna je, da je otrok na odvajanje od pleničk pripravljen. To pomeni, da začuti, kdaj ga tišči lulat in/ali kakat ter to pove. To zavedanje se zgodi nekje med drugim in tretjim letom oz. pri vsakem otroku drugače. Če ste opazili, da je vaš otrok to osvojil, potem je najbrž pravi čas, da se lotite navajanja na kahlico.
Otroku predstavite kahlico, mu razložite kako bo od zdaj naprej potekalo njegovo lulanje in kakanje, lahko preberete tudi kakšno spodbudno zgodbico in ga povprašate, če je pripravljen in želi poskusiti. Prvih nekaj poskusih skoraj zagotovo ne bo uspešnih in otrok bo najbrž večkrat zmočil hlače preden bo ugotovil "nov sistem". Če vidite, da otrok pri navajanju na kahlico ne želi sodelovati, mogoče še ni pripravljen in lahko poskusite ponovno čez kakšen mesec ali dva, ko se vam bo zdel zrelejši. Dobro je, da ugotovite, kje tiči razlog za otrokovo nesodelovanje. Morda se še ne zaveda dobro, kdaj ga pritisne na stranišče, morda mu je neprijetno, morda pa mu je le skrajno nepraktično ali pa se nehote spozabi med igro.
Moja izkušnja je takšna, da sem približno pri starosti dveh let in pol, pri sinu opazila, da točno ve, kdaj ga tišči lulat in kdaj kakat ter to velikokrat pove tudi na glas. Takrat sem mu predstavila kahlico in sistem, ampak nekako ni želel sodelovati in dobila sem občutek, da rabi le dobro spudbudo in motivacijo. Kot ste najbrž že sami ugotovili, je tudi pri navajanju na kahlico lahko nagrada dobra spodbuda. Pri nekaterih otrocih delujejo štampiljke ali nalepke, pri drugih obljuba o kakšni novi igrački ipd. No, pri nas to ni delovalo. Razmišljala sem, kaj bi mu bila dovolj dobra spodbuda, da bi želel vedno lulati in kakati na kahlico, ne glede na situacijo. Ker ima zelo rad bonbončke, ki se jim izogibamo, so bili takrat odlična izbira. Nisem navdušena nad uporabo hrane kot nagrade, ampak v tistem trenutku sem to videla kot edini izhod iz situacije. Previjati dva otroka hkrati je namreč kar nadležno. Razložila sem mu, da bo vsakič, ko bo povedal, da ga tišči na kahlico in se v njo tudi polulal/pokakal dobil bonbonček. Bil je navdušen in je kahlico večkrat preizkusil kar tako. Potem je videl, da dobi bonbonček res samo takrat, ko se dejansko polula/pokaka in sistem je deloval. Praktično iz danes na jutri so se pokazali pozitivni rezultati. Seveda se je prve tedne še kaj spozabil in zmočil hlačke (predvsem v vrtcu, zatopljen v igro), ampak z rezultatom sem bila zadovoljna. Ko sem videla, da se je na kahlico navadil, sem bonbončke počasi ukinila. Najprej mu to ni bilo všeč, ampak je ostal suh.
Otroci so si različni in včasih je težko ugotoviti kaj bi jih spodbudilo, včasih pa potrebujejo samo čas in malo miru. ;)
Z ljubeznijo, Mama.
Prva stvar, ki je absolutno najbolj pomembna je, da je otrok na odvajanje od pleničk pripravljen. To pomeni, da začuti, kdaj ga tišči lulat in/ali kakat ter to pove. To zavedanje se zgodi nekje med drugim in tretjim letom oz. pri vsakem otroku drugače. Če ste opazili, da je vaš otrok to osvojil, potem je najbrž pravi čas, da se lotite navajanja na kahlico.
Otroku predstavite kahlico, mu razložite kako bo od zdaj naprej potekalo njegovo lulanje in kakanje, lahko preberete tudi kakšno spodbudno zgodbico in ga povprašate, če je pripravljen in želi poskusiti. Prvih nekaj poskusih skoraj zagotovo ne bo uspešnih in otrok bo najbrž večkrat zmočil hlače preden bo ugotovil "nov sistem". Če vidite, da otrok pri navajanju na kahlico ne želi sodelovati, mogoče še ni pripravljen in lahko poskusite ponovno čez kakšen mesec ali dva, ko se vam bo zdel zrelejši. Dobro je, da ugotovite, kje tiči razlog za otrokovo nesodelovanje. Morda se še ne zaveda dobro, kdaj ga pritisne na stranišče, morda mu je neprijetno, morda pa mu je le skrajno nepraktično ali pa se nehote spozabi med igro.
Moja izkušnja je takšna, da sem približno pri starosti dveh let in pol, pri sinu opazila, da točno ve, kdaj ga tišči lulat in kdaj kakat ter to velikokrat pove tudi na glas. Takrat sem mu predstavila kahlico in sistem, ampak nekako ni želel sodelovati in dobila sem občutek, da rabi le dobro spudbudo in motivacijo. Kot ste najbrž že sami ugotovili, je tudi pri navajanju na kahlico lahko nagrada dobra spodbuda. Pri nekaterih otrocih delujejo štampiljke ali nalepke, pri drugih obljuba o kakšni novi igrački ipd. No, pri nas to ni delovalo. Razmišljala sem, kaj bi mu bila dovolj dobra spodbuda, da bi želel vedno lulati in kakati na kahlico, ne glede na situacijo. Ker ima zelo rad bonbončke, ki se jim izogibamo, so bili takrat odlična izbira. Nisem navdušena nad uporabo hrane kot nagrade, ampak v tistem trenutku sem to videla kot edini izhod iz situacije. Previjati dva otroka hkrati je namreč kar nadležno. Razložila sem mu, da bo vsakič, ko bo povedal, da ga tišči na kahlico in se v njo tudi polulal/pokakal dobil bonbonček. Bil je navdušen in je kahlico večkrat preizkusil kar tako. Potem je videl, da dobi bonbonček res samo takrat, ko se dejansko polula/pokaka in sistem je deloval. Praktično iz danes na jutri so se pokazali pozitivni rezultati. Seveda se je prve tedne še kaj spozabil in zmočil hlačke (predvsem v vrtcu, zatopljen v igro), ampak z rezultatom sem bila zadovoljna. Ko sem videla, da se je na kahlico navadil, sem bonbončke počasi ukinila. Najprej mu to ni bilo všeč, ampak je ostal suh.
Otroci so si različni in včasih je težko ugotoviti kaj bi jih spodbudilo, včasih pa potrebujejo samo čas in malo miru. ;)
Z ljubeznijo, Mama.
Moje najljubše knjige o starševstvu in vzgoji
Zadnje čase sem veliko pisala tudi o starševstvu in vzgoji otrok. Ta tema mi je zelo blizu in rada bi vam predlagala nekaj knjig, ki so mi bile najbolj všeč in iz katerih črpam ideje. Pri pisanju seznama sem se zelo težko osredotočila samo na knjige o vzgoji, ker so tudi priprave na porod, nosečnost, dojenje in nega otroka pomembne pri starševstvu in hodijo z roko v roki z vzgojo otroka. Tokrat torej seznam knjig o vzgoji, kdaj drugič pa še kakšen seznam koristnih knjig za nosečnice, novopečene mamice ipd. ;)
1. Zdenka Zalokar Divjak: Vzgajati z ljubeznijo.
2. Zdenka Zalokar Divjak: Vzgoja je...ni znanost.
3. Zdenka Zalokar Divjak: Otroci, mladostniki, starši.
4. Marko Juhant in Simona Levc: Varuh otrokovih dolžnosti.
5. Bogdan Žorž: Vzgoja za vrednote.
6. Bogdan Žorž: Vzgoja za svobodo - vzgoja za odrekanje.
7. Bogdan Žorž: Razvajenost: rak sodobne vzgoje.
8. Elizabeth Pantley: Z otrokom lahko sodelujete.
9. Dr. Zoran Milivojevič: Mala knjiga za velike starše.
1. Zdenka Zalokar Divjak: Vzgajati z ljubeznijo.
2. Zdenka Zalokar Divjak: Vzgoja je...ni znanost.
3. Zdenka Zalokar Divjak: Otroci, mladostniki, starši.
4. Marko Juhant in Simona Levc: Varuh otrokovih dolžnosti.
5. Bogdan Žorž: Vzgoja za vrednote.
6. Bogdan Žorž: Vzgoja za svobodo - vzgoja za odrekanje.
7. Bogdan Žorž: Razvajenost: rak sodobne vzgoje.
8. Elizabeth Pantley: Z otrokom lahko sodelujete.
9. Dr. Zoran Milivojevič: Mala knjiga za velike starše.
Nekaj knjig pa še čaka na moji nočni omarici, ki je vedno polna. |
Katere so pa vaše najljubše?
Z ljubeznijo, Mama.
sreda, 26. november 2014
Senzorična posoda: Glasba
Medtem ko Aljažu pripravim kakšno dejavnost ali igro primerno njegovi starosti in razvoju, rada poskrbim, da se tudi Zara zabava in uči preko njej primerne igre. Senzorične posode za dojenčke so en tak preprost in zabaven način za zaposlitev dojenčka in malčka, ki ne vzame veliko časa in priprave.
Tokrat sem pripravila glasbeno senzorično posodo. Plastično posodo sem napolnila z vsemi glasbili, ki sem jih našla pri hiši. Zara ima zelo rada glasbo in je takoj pričela s preiskušanjem glasbil in plesanjem. Najbolj ji je bil všeč vrtljivi boben, ki ga je moj dedek pred leti prinesel iz Tunizije. Ta je bil najbolj všeč tudi Aljažu, ki se je za kratek čas priključil igri.
Ta dan smo veliko igrali, peli in plesali.
Z ljubeznijo, Mama.
Tokrat sem pripravila glasbeno senzorično posodo. Plastično posodo sem napolnila z vsemi glasbili, ki sem jih našla pri hiši. Zara ima zelo rada glasbo in je takoj pričela s preiskušanjem glasbil in plesanjem. Najbolj ji je bil všeč vrtljivi boben, ki ga je moj dedek pred leti prinesel iz Tunizije. Ta je bil najbolj všeč tudi Aljažu, ki se je za kratek čas priključil igri.
Ta dan smo veliko igrali, peli in plesali.
Z ljubeznijo, Mama.
Razvrščanje barvnih cofkov s pinceto
Na toaletne rolice sem priščipnila kljukice označene z različnimi barvami. Lahko bi barve tudi narisala ali prilepila na toaletne rolice, a jih bom uporabila še pri eni drugi igri, zato sem želela, da ostanejo nedotaknjene. Kljukice sem označila tako, da sem izrezala majhen košček samolepilnega kolaža in ga prilepila na kljukico ter obrezala, da je ustrezal velikosti kljukice. Takšne kljukice lahko uporabimo pri različnih dejavnostih, povezanih s spoznavanjem barv. Pripravila sem še mehke cofke različnih barv in pinceto za razvrščanje.
Pokazala sem mu, kako poteka razvrščanje in najprej ga je odbilo to, da se mora tako truditi s pinceto in je začel razvrščati kar z roko. Malo sem ga spodbudila naj vendar poskusi in potem se je opogumil in videl, da mu gre dejansko zelo dobro od rok. Tu in tam se je kakšen cofek znašel v napačni rolici in skupaj sva ugotavljala v katero rolico spada. Na koncu aktivnosti je zelo dobro uporabljal pinceto, točno je vedel kateri barvni cofek spada h kateri kljukici na toaletni rolici in barve je tudi poimenoval oziroma je pravilno razvrstil, če sem mu predlagala, naj da oranžen cofek v rolico z oranžno kljukico.
V naslednjih dneh bo po želji lahko večkrat ponovil to dejavnost, preden bom toaletne rolice uporabila za drugo igro.
Hitro in preprosto pripravljena dejavnost spoznavanja barv in učenja ročnih spretnosti s pinceto.
Z ljubeznijo, Mama.
Pokazala sem mu, kako poteka razvrščanje in najprej ga je odbilo to, da se mora tako truditi s pinceto in je začel razvrščati kar z roko. Malo sem ga spodbudila naj vendar poskusi in potem se je opogumil in videl, da mu gre dejansko zelo dobro od rok. Tu in tam se je kakšen cofek znašel v napačni rolici in skupaj sva ugotavljala v katero rolico spada. Na koncu aktivnosti je zelo dobro uporabljal pinceto, točno je vedel kateri barvni cofek spada h kateri kljukici na toaletni rolici in barve je tudi poimenoval oziroma je pravilno razvrstil, če sem mu predlagala, naj da oranžen cofek v rolico z oranžno kljukico.
V naslednjih dneh bo po želji lahko večkrat ponovil to dejavnost, preden bom toaletne rolice uporabila za drugo igro.
Hitro in preprosto pripravljena dejavnost spoznavanja barv in učenja ročnih spretnosti s pinceto.
Z ljubeznijo, Mama.
torek, 25. november 2014
Vzgojni triki, ki zagotovo delujejo!
Zdi se mi pomembno, da se mame pogovarjamo tudi o vzgoji, o naših vzgojinih pristopih, o tem kaj deluje kakšne kazne in nagrade uporabljamo ipd. Navsezadnje je to najpomembnejša in najodgovornejša naloga starša, da vzgaja in usmerja otroka po svojih najboljših močeh. Same vemo, da je to vse prej kot enostavno. Vzgojinih pristopov je veliko in branje knjig brez pogovora o starševskih izkušnjah je za moje pojme suhoparno in nekoristno. Tudi otroci so si različni, vsak s svojim karakterjem in svojo voljo, rojeni za to, da preizkušajo meje in nam postavljajo vsaki dan nove izzive na področju starševstva. Prebrala sem že ogromno knjig o vzgoji in starševstvu (pripravljam tudi seznam najljubših), si izbrala pristope in trike, ki so se mi zdeli učinkoviti in v skladu z mojo vzgojno filozofijo in jih tudi preizkusila že malo morje. Na srečo (?!) imam doma otroka, ki ima močno osebnost in trdno voljo in zraven njega mi ni nikoli dolgčas. Kakor hitro začnem počivati na lovorikah, me že predrami novo razvojno obdobje z novimi izzivi. Pri vzgoji torej ni počitka. ;)
Najprej se moramo torej vprašati kaj sploh želimo od otroka, kakšne vrednote in načela mu želimo privzgojiti, katera so pravila, ki ga želimo naučiti, kakšen bo naš sistem nagrajevanja in kaznovanja ipd. Težko je vzgajati, če ni postavljenih mej. Meje so nujno potrebne, kajti če niste postavili mej, potem je otrok zmeden, ne ve katero obnašanje je zaželjeno in katero ne, ne razume zakaj je za neko obnašanje kaznovan oziroma je morda celo včasih kaznovan, včasih ne ipd. To otroka zmede in ga ne nauči ničesar koristnega, vsekakor pa ga ne pripravi na samostojno življenje v družbi.
Ko ste postavili meje in pravila jih zapišite ali se o njih z otrokom pogovorite. Vnaprej si pripravite kako boste reagirali, ko bo otrok mejo prestopil. Kazen je lahko graja vedenja (tvoje vedenje mi ni všeč, pri naši hiši smo prijazni drug z drugim in se ne pretepamo), odvzem privilegija (ker...danes zvečer ne bo risanke), odvzem predmeta (ker si kljub opozorilu metal igračo, ti jo vzamem in jo dobiš ponovno jutri), odmor ("time out"), odstranitev iz situacije (na kavču ne skačemo; in ga damo iz kavča, če je potrebno ponovimo tudi desetkrat) itd. Opisala sem kazni, ki jih tudi sama uporabljam in se mi zdijo sprejemljive glede na mojo vzgojno tehniko. Nagrada je lahko pohvala vedenja (zelo lepo si pospravil igrače), pohvala osebe (kako si ti spreten fant), pozornost (zdaj si tako hitro pospravil igrače, da imava ravno dovolj časa, da še skupaj prebereva eno knjigo), dotik, spodbuda (dobro ti gre, kar nadaljuj), materialna stvar (nalepka) itd. Med nagradami in kazni se trudimo držati neko ravnovesje. Nagrad mora biti seveda več kot kazni, ampak tudi z nagradami ne pretiravamo po "nepotrebnem".
Otroku torej razložimo pravila (meje), posledice (kazni), če bo te meje prestopil in smo dosledni. Na lastni koži sem izkusila, kako pomembno je, da sta oba starša ENAKO dosledna in se držita enakih pravil.
Rezultati seveda ne bodo vidni takoj, ampak po nekaj dneh, ker se vsak otrok nagonsko upre pravilom in mejam, ampak če boste vztrajali teh nekaj dni in kot papiga ponavljali pravila in dosledno kaznovali nezaželeno vedenje, bodo rezultati kmalu vidni (kdaj je odvisno tudi od karakterja otroka).
Kateri so tisti vzgojni triki, ki pri nas največkrat delujejo?
1. Otroku ponudimo izbiro.
Na primer: "Boš najprej pospravil igrače v svoji sobi ali v dnevni sobi?" "Boš najprej oblekel hlače ali majico?" "Ti pomaga ati ali mama?" "Boš igrače pospravil zdaj ali pred večerjo?" "Boš obul škornje ali gležnarje?" S takšnim pristopom se izognemo konfliktni situaciji, saj otrok nima občutka, da mu ukazujemo, ampak je vključen v situacijo in lahko sam odloča o pomembnih stvareh. Ponudimo dve izbiri in obe morata biti sprejemljivi. Če otrok ne želi izbirat ali želi nekaj drugega, mu rečemo: "To ni na izbiro. Izbiraš lahko med... Boš se sam odločil ali se jaz odločim namesto tebe?" Če otrok ne želi sodelovati, se odločimo sami in vztrajamo pri izbiri.
2. Otroka vnaprej opozorima na to, da bo čas za neko opravilo, odhod iz igirišča ipd.
Na primer: "Počasi se bomo odpravili domov." in čez kakšno minuto "Tako, še pet minut se lahko igraš, potem pa gremo domov." "Še tri minute." "Tako, čas je potekel. Gremo." In greste (zelo je pomembno, da otroka primete za roke in greste, brez izjeme).
3. Opozorilo. Na vsako nezaželeno vedenje, otroka najprej opozorimo in potem reagiramo.
Na primer: "Tvoje obnašanje mi ni všeč. Takoj prenehaj ali pa zvečer ne bo nalepke in tudi piškotov ne bova pekla." "Pri naši hiši smo prijazni drug z drugim in se ne pretepamo" "Zadnje opozorilo!" Če otrok ne reagira na besede "zadnje opozorilo" ga umaknemo iz situacije, mu vzamemo igračo s katero grdo ravna, ga primemo za roko, če pretepa ipd. Smo resni in strogi, ampak mirni. Otrok se bo moral navaditi na to, da ne uporabljate praznih besed in zato je zelo pomembno, da reagirate. Če otroka ne boste odstranili iz situacije, bo nadaljeval. Moja izkušnja je, da če dosledno uporabljamo te metode in je zadnje opozorilo dejansko zadnje, potem se otrok tega navadi in uboga na besedo ter fizična odstranitev (ki seveda ni groba) ni potrebna.
4. Štetje. Občasno Aljaža opozorim, da ima čas za neko opravilo ipd., dokler preštejem do tri (ali pet). Tega se poslužim, ko kateri od zgoraj naštetih načinov ne deluje in ponavadi je štetje in moja reakcija dovolj, da otrok uboga.
5. Preusmeritev pozornosti. To je odličen trik, ki ga najbrž vsi uporabljamo. Še posebej koristen je za preprečevanje nezaželenega vedenja, še preden se to pojavi.
Na primer: Opazite, da bo otrok začel metati igrače ob tla in še preden mu to uspe ga preusmerite: "Poglej, tukaj je tista knjiga, ki sva jo včeraj iskala." "Si greva skupaj igrat?" "Pridi, ti bom nekaj pokazala." Načinov je ogromno.
6. Obrazložitev situacije. Otroku razložimo pravila obnašanja v novi situaciji, še preden se v njej znajde. Če gremo k nekomu na obisk, mu že vnaprej povejmo, kakšno obnašanje od njega zahtevamo in kakšna so pravila, meje. Te se namreč pogosto razlikujejo od tistih doma oziroma je tako, da novo okolje vnaša v otrokov svet nove situacije, v katerih se še ne znajde in potrebuje obrazložitev zaželenega in nezaželenega vedenja.
7. Ponujanje alternative.
Na primer: "Igrač ne mečemo, ampak žogico pa lahko." "Po kavču ne skačemo, ampak lahko pa skačeh na tleh." "Plezamo po plezalih (in ne po ograji)." ipd.
Ti triki se po učinkovitosti razlikujejo glede na razvojno obdobje, v katerem je otrok. Zagotovo jih bo nekaj od njih delovalo pri vsakem otroku, ne glede na starost. Preizkusite jih, ampak ne vse naenkrat, da otrok ne bo zmeden. Preden jih uporabite, premislite, v kateri situaciji bi vam določen trik koristil in ga takrat tudi uporabite. Takšnih in podobnih trikov je več, jaz sem opisala tiste, s katerimi imam največ pozitivnih izkušenj. Morda kdaj dodam še kakšnega.
Še kratek nasvet za na konec: Poskušajte uporabljati pozitivne ukaze (npr.: "Na kavču sedimo!" in ne: "Ne skači po kavču!") in to kar rečete, upoštevajte ne glede na vse. Ne pomeni ne in če bo res vedno in dosledno tako, bo otrok tega navajen in bo vedel, da se z vami ne da pogajati, ker nikoli ne popustite. Seveda pa preden nekaj izrečete, dobro premislite, da ne boste odločitve kasneje obžalovali. ;)
Z ljubeznijo, Mama.
Najprej se moramo torej vprašati kaj sploh želimo od otroka, kakšne vrednote in načela mu želimo privzgojiti, katera so pravila, ki ga želimo naučiti, kakšen bo naš sistem nagrajevanja in kaznovanja ipd. Težko je vzgajati, če ni postavljenih mej. Meje so nujno potrebne, kajti če niste postavili mej, potem je otrok zmeden, ne ve katero obnašanje je zaželjeno in katero ne, ne razume zakaj je za neko obnašanje kaznovan oziroma je morda celo včasih kaznovan, včasih ne ipd. To otroka zmede in ga ne nauči ničesar koristnega, vsekakor pa ga ne pripravi na samostojno življenje v družbi.
Ko ste postavili meje in pravila jih zapišite ali se o njih z otrokom pogovorite. Vnaprej si pripravite kako boste reagirali, ko bo otrok mejo prestopil. Kazen je lahko graja vedenja (tvoje vedenje mi ni všeč, pri naši hiši smo prijazni drug z drugim in se ne pretepamo), odvzem privilegija (ker...danes zvečer ne bo risanke), odvzem predmeta (ker si kljub opozorilu metal igračo, ti jo vzamem in jo dobiš ponovno jutri), odmor ("time out"), odstranitev iz situacije (na kavču ne skačemo; in ga damo iz kavča, če je potrebno ponovimo tudi desetkrat) itd. Opisala sem kazni, ki jih tudi sama uporabljam in se mi zdijo sprejemljive glede na mojo vzgojno tehniko. Nagrada je lahko pohvala vedenja (zelo lepo si pospravil igrače), pohvala osebe (kako si ti spreten fant), pozornost (zdaj si tako hitro pospravil igrače, da imava ravno dovolj časa, da še skupaj prebereva eno knjigo), dotik, spodbuda (dobro ti gre, kar nadaljuj), materialna stvar (nalepka) itd. Med nagradami in kazni se trudimo držati neko ravnovesje. Nagrad mora biti seveda več kot kazni, ampak tudi z nagradami ne pretiravamo po "nepotrebnem".
Otroku torej razložimo pravila (meje), posledice (kazni), če bo te meje prestopil in smo dosledni. Na lastni koži sem izkusila, kako pomembno je, da sta oba starša ENAKO dosledna in se držita enakih pravil.
Rezultati seveda ne bodo vidni takoj, ampak po nekaj dneh, ker se vsak otrok nagonsko upre pravilom in mejam, ampak če boste vztrajali teh nekaj dni in kot papiga ponavljali pravila in dosledno kaznovali nezaželeno vedenje, bodo rezultati kmalu vidni (kdaj je odvisno tudi od karakterja otroka).
Kateri so tisti vzgojni triki, ki pri nas največkrat delujejo?
1. Otroku ponudimo izbiro.
Na primer: "Boš najprej pospravil igrače v svoji sobi ali v dnevni sobi?" "Boš najprej oblekel hlače ali majico?" "Ti pomaga ati ali mama?" "Boš igrače pospravil zdaj ali pred večerjo?" "Boš obul škornje ali gležnarje?" S takšnim pristopom se izognemo konfliktni situaciji, saj otrok nima občutka, da mu ukazujemo, ampak je vključen v situacijo in lahko sam odloča o pomembnih stvareh. Ponudimo dve izbiri in obe morata biti sprejemljivi. Če otrok ne želi izbirat ali želi nekaj drugega, mu rečemo: "To ni na izbiro. Izbiraš lahko med... Boš se sam odločil ali se jaz odločim namesto tebe?" Če otrok ne želi sodelovati, se odločimo sami in vztrajamo pri izbiri.
2. Otroka vnaprej opozorima na to, da bo čas za neko opravilo, odhod iz igirišča ipd.
Na primer: "Počasi se bomo odpravili domov." in čez kakšno minuto "Tako, še pet minut se lahko igraš, potem pa gremo domov." "Še tri minute." "Tako, čas je potekel. Gremo." In greste (zelo je pomembno, da otroka primete za roke in greste, brez izjeme).
3. Opozorilo. Na vsako nezaželeno vedenje, otroka najprej opozorimo in potem reagiramo.
Na primer: "Tvoje obnašanje mi ni všeč. Takoj prenehaj ali pa zvečer ne bo nalepke in tudi piškotov ne bova pekla." "Pri naši hiši smo prijazni drug z drugim in se ne pretepamo" "Zadnje opozorilo!" Če otrok ne reagira na besede "zadnje opozorilo" ga umaknemo iz situacije, mu vzamemo igračo s katero grdo ravna, ga primemo za roko, če pretepa ipd. Smo resni in strogi, ampak mirni. Otrok se bo moral navaditi na to, da ne uporabljate praznih besed in zato je zelo pomembno, da reagirate. Če otroka ne boste odstranili iz situacije, bo nadaljeval. Moja izkušnja je, da če dosledno uporabljamo te metode in je zadnje opozorilo dejansko zadnje, potem se otrok tega navadi in uboga na besedo ter fizična odstranitev (ki seveda ni groba) ni potrebna.
4. Štetje. Občasno Aljaža opozorim, da ima čas za neko opravilo ipd., dokler preštejem do tri (ali pet). Tega se poslužim, ko kateri od zgoraj naštetih načinov ne deluje in ponavadi je štetje in moja reakcija dovolj, da otrok uboga.
5. Preusmeritev pozornosti. To je odličen trik, ki ga najbrž vsi uporabljamo. Še posebej koristen je za preprečevanje nezaželenega vedenja, še preden se to pojavi.
Na primer: Opazite, da bo otrok začel metati igrače ob tla in še preden mu to uspe ga preusmerite: "Poglej, tukaj je tista knjiga, ki sva jo včeraj iskala." "Si greva skupaj igrat?" "Pridi, ti bom nekaj pokazala." Načinov je ogromno.
6. Obrazložitev situacije. Otroku razložimo pravila obnašanja v novi situaciji, še preden se v njej znajde. Če gremo k nekomu na obisk, mu že vnaprej povejmo, kakšno obnašanje od njega zahtevamo in kakšna so pravila, meje. Te se namreč pogosto razlikujejo od tistih doma oziroma je tako, da novo okolje vnaša v otrokov svet nove situacije, v katerih se še ne znajde in potrebuje obrazložitev zaželenega in nezaželenega vedenja.
Obrazložitev situacije v igralnici. S prstom žugam zato, da otrok ve, da mislim resno. Gre za spontano kretnjo. ;) Hvala možu za sliko izpred par mesecev. |
7. Ponujanje alternative.
Na primer: "Igrač ne mečemo, ampak žogico pa lahko." "Po kavču ne skačemo, ampak lahko pa skačeh na tleh." "Plezamo po plezalih (in ne po ograji)." ipd.
Ti triki se po učinkovitosti razlikujejo glede na razvojno obdobje, v katerem je otrok. Zagotovo jih bo nekaj od njih delovalo pri vsakem otroku, ne glede na starost. Preizkusite jih, ampak ne vse naenkrat, da otrok ne bo zmeden. Preden jih uporabite, premislite, v kateri situaciji bi vam določen trik koristil in ga takrat tudi uporabite. Takšnih in podobnih trikov je več, jaz sem opisala tiste, s katerimi imam največ pozitivnih izkušenj. Morda kdaj dodam še kakšnega.
Še kratek nasvet za na konec: Poskušajte uporabljati pozitivne ukaze (npr.: "Na kavču sedimo!" in ne: "Ne skači po kavču!") in to kar rečete, upoštevajte ne glede na vse. Ne pomeni ne in če bo res vedno in dosledno tako, bo otrok tega navajen in bo vedel, da se z vami ne da pogajati, ker nikoli ne popustite. Seveda pa preden nekaj izrečete, dobro premislite, da ne boste odločitve kasneje obžalovali. ;)
Z ljubeznijo, Mama.
Kuhinja prilagojena otroku in otroška kuhinjska opravila
Ko je bil Aljaž še dojenček, sem ga imela veliko v kuhinji ob sebi, ali v ležalniku ali na tleh. Shodil je zelo hitro in takrat mi je ogromno časa in energije vzelo opozarjanje v katere predale lahko gre in v katere ne. Nekaj časa sem se trudila, potem pa sem se odločila, da zavarujem predale z otroškimi varovali. Navsezadnje so v kuhinji tudi nevarni predmeti in nemogoče je bilo, da mu ves čas gledam pod prste. Če ga primerjam z Zaro, je bil veliko bolj radoveden in je povsod vtaknil svoj nos. :) No, že takrat pa se mi je zdelo smiselno, da mu eno omarico pustim in jo napolnim z njegovimi posodicami, kozarci in žlicami. To je bila torej omarica njemu na dosegu rok, v katero je imel dostop kadarkoli in tako je še danes.
V njej hranimo vse otroško posodice, kozarce, otroške jedilne servise in jedilni pribor. Ker so predali zelo globoki, hranim v notranjosti še termo posodice, plastične posodice za shranjevanje hrane in prigrizkov, pa tudi stekleničke. Na vrata omarice sem nalepila dva ročaja, na katera sem obesila slinčke. Vse je na dosegu otroških rok in vse si lahko otrok izbere sam in si sam pripravi mizo. Naj omenim, da je bilo to dolgo pred tem, ko sem začela prebirati o Montessori pedagogiki. ;)
Trenutno je še veliko stvari plastičnih in jih uporabljamo tudi pri igri in ustvarjanju. Približuje pa se tudi čas, ko bomo lahko plastiko brez skrbi pospravili in omaro napolnili z bolj ekološkimi materiali (čakamo, da Zaro mine navdušenje nad metanjem krožnikov). ;)
V leseno košarico sem Aljažu zložila kuhinjske pripomočke, s katerimi mi pomaga pri kuhanju in s katerimi si sam pripravlja malico. V kuhinji zelo rad sodeluje, vedno je rad pomagal pri kuhi, zdaj (pri skoraj treh letih) pa tudi zelo rad pomaga pri pomivanju posode, zlaga stvari iz pomivalnega stroja (to počne že dobre pol leta) in v pomivalni stroj, zlaga v svojo omarico, pomaga pri pometanju ali sesanju drobtin, čisti pult in meče odpadke v koš za smeti.
Kaj potrebujemo, da bo otrok v kuhinji lažje sodeloval in si po potrebi tudi samostojno pripravljal malico?
1. Pručko.
S pomočjo pručke ali visokega stola (pazimo na varnost!) bo otrok dosegel na pult in pomagal pri pripravi hrane, umivanju sadja in zelenjave, pomivanju posode, pripravljanju malice ipd. Pri nas smo začeli nekje pri letu in pol, ko je sodeloval tako, da je sedel na pultu in pomagal pri mešanju ali pa je le opazoval in okušal hrano. Takrat so to bila zelo kratka časovna obdobja (pet minut), zdaj pa lahko v kuhinji sodeluje tudi pol ure in več hkrati. Opravila, ki jih otrok v kuhinji lahko počne prilagajamo njegovi starosti in njegovim sposobnostim.
2. Kuhinjske pripomočke, kot so kuhalnice, valjar, terilnik, nož, kuhinjsko desko, kuhinjske krpe, vrč in ves jedilni servis, ki jih naj ima otrok na dosegu roke. Tako se bo počutil enakovrednega, sposobnega in pomembnega, kar bo močno okrepilo njegovo samozavest in mu bo dalo še več volje za delo.
3. Otroški kuhinjski predpasnik, lahko tudi čepico.
4. Majhno metlico in smetišnico, da bo lahko za seboj počistil.
5. Ščetko za pomivanje posode.
6. Za mizo mu omogočimo sedenje na visokem stolu na katerega lahko nemoteno spleza sam in gre lahko sam tudi iz njega. Aljaž je dobil svoj visoki stol pri dveh letih in pol, Zara pa je še vedno v otroškem stolčku za hranjenje in bo tako ostalo, dokler ne bo tudi za njo varno na visokem stolu.
7. Otroka načimo kako se odpre koš za smeti, da bo lahko odpadke sam odnesel vanj. Pri nas je sistem kar zakompliciran, ampak je hitro pogruntal in ga brez težav odpre in zapre sam.
Kuhinjska opravila za dveletnika:
1. Pomaga pri kuhi in peki, in sicer meša, presipava, valja, prinaša in odnaša sestavine ipd.
2. Pripravi svojo mizo, tako da si vzame stvari iz svoje omarice in jih tja tudi pospravlja.
3. Pomaga pri zlaganju čiste posode iz pomivalnega stroja.
4. Počisti za seboj, če se kaj razsipa ali polije.
5. Odnaša odpadke v koš za smeti.
6. Sodeluje pri pripravi malice, tako da lupi in reže sadje (čeprav mu na začetku drugega leta to najbrž še ne bo uspelo), zlaga na krožnik, maže kos kruha ipd.
Kuhinjska opravila za triletnika:
Vsem zgoraj naštetim opravilom dodamo:
7. Pomaga pri zlaganju umazane posode v pomivalni stroj.
8. Pomiva posodo s pomočjo pručke in s svojo ščetko za umivanje posode.
9. Počisti pult.
10. Pomaga pri pripravi mize za vse člane družine.
11. Malico si skoraj v celoti pripravi sam (odvisno od tega kaj je za malico).
H kuhinjskim opravilom bi lahko dodali še nabavo hrane. Otrok lahko pomaga pri pisanju seznama za v trgovino, V trgovini ima lahko svoj majhen voziček, zlaga stvari v voziček, jih daje na blagajno, doma pa jih pomaga pospraviti. Otrok bo pri zgodnji starosti najlažje opazoval iz sedeža v vozičku, sodeloval tako da mu boste vi dali hrano, ki jo bo on potem dal v voziček in na blagajno ipd. Ko pa bo dobro poznal obnašanje (tako, da bo vam lažje in ga ne boste lovili po celi trgovini ;)) v trgovini, bo lahko nakupovanje opravljal bolj samostojno.
To so moje izkušnje. Morda bom tekom Aljaževega tretjega leta seznam še kaj dopolnila, ker otroka vedno opazujemo in se prilagajamo njegovim sposobnostim.
Zelo vesela bi bila, če z mano delite kako so vaši otroci vključeni v kuhinjska opravila in pri kateri starosti.
Z ljubeznijo, Mama.
V njej hranimo vse otroško posodice, kozarce, otroške jedilne servise in jedilni pribor. Ker so predali zelo globoki, hranim v notranjosti še termo posodice, plastične posodice za shranjevanje hrane in prigrizkov, pa tudi stekleničke. Na vrata omarice sem nalepila dva ročaja, na katera sem obesila slinčke. Vse je na dosegu otroških rok in vse si lahko otrok izbere sam in si sam pripravi mizo. Naj omenim, da je bilo to dolgo pred tem, ko sem začela prebirati o Montessori pedagogiki. ;)
Trenutno je še veliko stvari plastičnih in jih uporabljamo tudi pri igri in ustvarjanju. Približuje pa se tudi čas, ko bomo lahko plastiko brez skrbi pospravili in omaro napolnili z bolj ekološkimi materiali (čakamo, da Zaro mine navdušenje nad metanjem krožnikov). ;)
V leseno košarico sem Aljažu zložila kuhinjske pripomočke, s katerimi mi pomaga pri kuhanju in s katerimi si sam pripravlja malico. V kuhinji zelo rad sodeluje, vedno je rad pomagal pri kuhi, zdaj (pri skoraj treh letih) pa tudi zelo rad pomaga pri pomivanju posode, zlaga stvari iz pomivalnega stroja (to počne že dobre pol leta) in v pomivalni stroj, zlaga v svojo omarico, pomaga pri pometanju ali sesanju drobtin, čisti pult in meče odpadke v koš za smeti.
Kaj potrebujemo, da bo otrok v kuhinji lažje sodeloval in si po potrebi tudi samostojno pripravljal malico?
1. Pručko.
S pomočjo pručke ali visokega stola (pazimo na varnost!) bo otrok dosegel na pult in pomagal pri pripravi hrane, umivanju sadja in zelenjave, pomivanju posode, pripravljanju malice ipd. Pri nas smo začeli nekje pri letu in pol, ko je sodeloval tako, da je sedel na pultu in pomagal pri mešanju ali pa je le opazoval in okušal hrano. Takrat so to bila zelo kratka časovna obdobja (pet minut), zdaj pa lahko v kuhinji sodeluje tudi pol ure in več hkrati. Opravila, ki jih otrok v kuhinji lahko počne prilagajamo njegovi starosti in njegovim sposobnostim.
2. Kuhinjske pripomočke, kot so kuhalnice, valjar, terilnik, nož, kuhinjsko desko, kuhinjske krpe, vrč in ves jedilni servis, ki jih naj ima otrok na dosegu roke. Tako se bo počutil enakovrednega, sposobnega in pomembnega, kar bo močno okrepilo njegovo samozavest in mu bo dalo še več volje za delo.
3. Otroški kuhinjski predpasnik, lahko tudi čepico.
4. Majhno metlico in smetišnico, da bo lahko za seboj počistil.
5. Ščetko za pomivanje posode.
6. Za mizo mu omogočimo sedenje na visokem stolu na katerega lahko nemoteno spleza sam in gre lahko sam tudi iz njega. Aljaž je dobil svoj visoki stol pri dveh letih in pol, Zara pa je še vedno v otroškem stolčku za hranjenje in bo tako ostalo, dokler ne bo tudi za njo varno na visokem stolu.
7. Otroka načimo kako se odpre koš za smeti, da bo lahko odpadke sam odnesel vanj. Pri nas je sistem kar zakompliciran, ampak je hitro pogruntal in ga brez težav odpre in zapre sam.
Prelivanje iz vrča v kozarec. |
Za otroka je to zabavna igra. |
Sam olupi in nareže banano z otroškim nožem. |
Olupi mandarino. |
Malica za oba otroka je pripravljena, pomagala sem le pri lupljenju in rezanju hruške. |
1. Pomaga pri kuhi in peki, in sicer meša, presipava, valja, prinaša in odnaša sestavine ipd.
2. Pripravi svojo mizo, tako da si vzame stvari iz svoje omarice in jih tja tudi pospravlja.
3. Pomaga pri zlaganju čiste posode iz pomivalnega stroja.
4. Počisti za seboj, če se kaj razsipa ali polije.
5. Odnaša odpadke v koš za smeti.
6. Sodeluje pri pripravi malice, tako da lupi in reže sadje (čeprav mu na začetku drugega leta to najbrž še ne bo uspelo), zlaga na krožnik, maže kos kruha ipd.
Kuhinjska opravila za triletnika:
Vsem zgoraj naštetim opravilom dodamo:
7. Pomaga pri zlaganju umazane posode v pomivalni stroj.
8. Pomiva posodo s pomočjo pručke in s svojo ščetko za umivanje posode.
9. Počisti pult.
10. Pomaga pri pripravi mize za vse člane družine.
11. Malico si skoraj v celoti pripravi sam (odvisno od tega kaj je za malico).
H kuhinjskim opravilom bi lahko dodali še nabavo hrane. Otrok lahko pomaga pri pisanju seznama za v trgovino, V trgovini ima lahko svoj majhen voziček, zlaga stvari v voziček, jih daje na blagajno, doma pa jih pomaga pospraviti. Otrok bo pri zgodnji starosti najlažje opazoval iz sedeža v vozičku, sodeloval tako da mu boste vi dali hrano, ki jo bo on potem dal v voziček in na blagajno ipd. Ko pa bo dobro poznal obnašanje (tako, da bo vam lažje in ga ne boste lovili po celi trgovini ;)) v trgovini, bo lahko nakupovanje opravljal bolj samostojno.
To so moje izkušnje. Morda bom tekom Aljaževega tretjega leta seznam še kaj dopolnila, ker otroka vedno opazujemo in se prilagajamo njegovim sposobnostim.
Zelo vesela bi bila, če z mano delite kako so vaši otroci vključeni v kuhinjska opravila in pri kateri starosti.
Z ljubeznijo, Mama.
ponedeljek, 24. november 2014
Knjiga tedna: Hi, konjiček
Tokrat beremo zbirko pesmic Hi, konjiček. Simpatične pesmice spremljajo krasne ilustracije Jelke Reichman, ki me spominjajo na moje otroštvo. Avtorica je Anica Černejeva.
Z ljubeznijo, Mama.
sobota, 22. november 2014
Ujemanje in razvrščanje barv
Pripravila sem preprosto igro ujemanja barv za Aljaža. Na tla sem položila A4 liste različnih barv in ga pozvala k temu naj poišče čim več predmetov v teh barvah in jih po barvah tudi razvrsti na liste papirja. Ker večino barv že prepozna in jih poimenuje, je bila ta igra mišljena kot ponovitev in obnovitev znanja ter kot preprosta in zabavna aktivnost, ki ne zahteva veliko truda. Takšna aktivnost je posebej primerna za takrat, ko nimamo veliko časa za pripravo in je zanimiva tudi večjim otrokom, ki že spretno iščejo in razvrščajo predmete po barvah. Otrok pri igri ne bo potreboval veliko usmerjanja, kar pomeni, da lahko medtem pomijete posodo in pobrišete prah! ;)
Z ljubeznijo, Mama.
Z ljubeznijo, Mama.
petek, 21. november 2014
Bananin kruh
Odločila sem se, da po dolgem času spet pripravim bananin kruh, ki je moj daleč najljubši način za uporabo prezrelih banan. Recept je preprost in hiter, za mešanje sestavin pa potrebujete samo kuhalnico (idealno za mamice, ki pečejo, medtem ko otroci spijo). ;)
Potrebujemo:
4 zrele banane
1/3 skodelice stopljenega masla
1/2 skodelice sladkorja (jaz sem uporabila kokosov sladkor)
1 jajce
1 žlička arome vanilije
1 žlička pecilnega praška iz vinskega kamna ali pa sode bikarbone
ščep soli
1 1/2 skodelice moke (tokrat sem izbrala pirino belo moko, tip 630, Alnatura)
Postopek:
Maslo stopimo in ga s kuhalnico primešamo k zmečkanim bananam. Dodamo sladkor, jajce in aromo vanilije. Premešamo. Dodamo še sol in pecilni prašek ter ponovno premešamo. Nazadnje dodamo še moko in premešamo. Maso vlijemo v namaščen pekač, ki ga položimo v predhodno ogreto pečico. Pečemo eno uro na 175 stopinj. Ohladimo, razrežemo in postrežemo. Zraven se odlično poda kakšen čokoladni namaz, marmelada ali sadje.
To je osnovni recept, ki mu po želji dodajam še kakšne druge sestavine in rezultat je vedno odličen.
Dober tek!
Z ljubeznijo, Mama.
Potrebujemo:
4 zrele banane
1/3 skodelice stopljenega masla
1/2 skodelice sladkorja (jaz sem uporabila kokosov sladkor)
1 jajce
1 žlička arome vanilije
1 žlička pecilnega praška iz vinskega kamna ali pa sode bikarbone
ščep soli
1 1/2 skodelice moke (tokrat sem izbrala pirino belo moko, tip 630, Alnatura)
Postopek:
Maslo stopimo in ga s kuhalnico primešamo k zmečkanim bananam. Dodamo sladkor, jajce in aromo vanilije. Premešamo. Dodamo še sol in pecilni prašek ter ponovno premešamo. Nazadnje dodamo še moko in premešamo. Maso vlijemo v namaščen pekač, ki ga položimo v predhodno ogreto pečico. Pečemo eno uro na 175 stopinj. Ohladimo, razrežemo in postrežemo. Zraven se odlično poda kakšen čokoladni namaz, marmelada ali sadje.
To je osnovni recept, ki mu po želji dodajam še kakšne druge sestavine in rezultat je vedno odličen.
Dober tek!
Z ljubeznijo, Mama.
četrtek, 20. november 2014
Ustvarite si družinsko božično tradicijo
Kakšna je naša božična tradicija?
1. Na prvo adventno nedeljo postavimo na mizo adventni venček in prižgemo prvo svečko. Mizo okrasimo tudi z božično zvezdo. Svečke prižigamo vsako nedeljo do božiča in zraven pojemo božične pesmi.
2. Izdelujemo božične okraske.
3. Beremo knjige o božiču in se o prazniku ter običajih povezanih z njim pogovarjamo.
4. Pogledamo si lučke v kakšnem večjem slovenskem mestu (Maribor, Ljubljana, Celje...).
5. Pečemo piškote.
6. Na božični večer krasimo božično drevesce in postavljamo jaslice, pojemo božične pesmi in pripravljamo ter jemo božično večerjo (ali kosilo, ker otroka gresta hitro v posteljo:)).
7. Na božični dan ju rada oblečem v ujemajoča oblačila, lani je bila to pižamica s katero sta zaspala že na božični večer.
Tukaj je bila Zara stara komaj 22 dni. |
8. Udeležimo se vaškega obdarovanja za otroke.
9. Letos smo se odločili, da bomo vključili novo družinsko tradicijo, in sicer bomu nekomu pomagali, da bo imel ravno tako lep božič, kot mi, v akciji Božiček za en dan. Izbrali smo fantka, ki je iste starosti kot Aljaž, da se bo lažje vživel v njegov položaj in izbiro darila ter pripravo škatle.
10. Obdarujemo se na božični večer ali zgodaj zjutraj. Letos bomo šli tudi k otroški polnočnici, ker je Aljaž dovolj velik, da bo zdržal do malo kasnejšega odhoda v posteljo. Zara bo polnočko prespala. ;)
12. Lani so bile v naši bližini žive jaslice in upam, da bodo tudi letos, ker bi bila zanimiva vsakoletna tradicija, da si jih otroka ogledata.
12. Na Silvestrovo si naredimo silvestrsko večerjo, spat pa gremo ob normalni uri. :P
To je nekako naš "must do" seznam za december. :) Naj bo tudi vaš čaroben in kar je najbolj pomembno, preživite vsak prosti trenutek s svojimi najdražjimi, predvsem z otroci, ker je to najboljša dota za prihodnost, ki jo lahko dobijo.
Z ljubeznijo, Mama.
Igrajmo se spomin
Do zdaj smo igrali spomin kar s pomočjo kart Črni Peter, včeraj pa sem pripravila pošastni spomin. Poiskala sem brezplačno predlogo in sprintala na trši papir. Potem sem samo izrezala in pospravila v Ikeino vrečko za zamrzovalnik ter označila kaj je v vrečki, da so družabne igre organizirane in se lažje najdejo.
Mož in sin sta ga igrala zvečer, pred večerjo. To je bil umirjen in sproščen začetek večerne rutine ter hkrati čas povezovanja, pa seveda urjenja možgančkov.
Z ljubeznijo, Mama.
Mož in sin sta ga igrala zvečer, pred večerjo. To je bil umirjen in sproščen začetek večerne rutine ter hkrati čas povezovanja, pa seveda urjenja možgančkov.
Z ljubeznijo, Mama.
sreda, 19. november 2014
Sistem nagrajevanja in kaznovanja
Vsak otrok pride v obdobje preizkušanja mej in dobro je, če starši v takem obdobju ne popustimo, ampak vztrajamo pri družinskih pravilih, ki so do zdaj veljala. Ko smo imeli pri naši hiši prvo takšno obdobje (bil je star skoraj dve leti) in sem ugotovila, da običajni prijemi ne bodo zalegli, sem naredila plakat z vsakodnevno rutino, ki je vseboval vsa opravila, okoli katerih smo se takrat pogajali. To je delovalo in omogočilo, da smo dan izpeljali mirno. Ko je začel pri kakšni stvari protestirati, sem mu samo pokazala in razložila plakat in bilo mu je dovolj. Takšna so pravila, tako pač je in tega smo se držali vsaki dan.
Zdaj pri skoraj treh letih je bilo plakat potrebno dopolniti. Začela so se nova, drznejša, preizkušanja mej in družinskih pravil, zato sem se odločila, da jih zapišem zraven risbic vsakodnevne rutine in opravil. Sprintala sem risbice, ki predstavljajo vsakodnevno rutino in osnovna hišna opravila. Izbrala sem tiste, ki predstavljajo našo rutino in opravila, ki so primerna za Aljaža in jih lahko opravlja. Te risbice sem izrezala in jih v vrste prilepila na blok papir. Zraven risbic sem opisala rutino in zapisala naša pravila, tudi tista, ki jih risbice niso predstavljale (ne kričimo, ne packamo pri jedi ipd.). Morda sem kaj pozabila, ampak zagotovo sem zapisala tista, ki nam delajo težave. V trgovini Kik sem kupila različne nalepke, ki so triletnikom zagotovo zelo zanimive in so dobra motivacija za sistem nagrajevanja in kaznovanja.
Ideja je takšna, da na podlagi spoštovanja rutine in pravil, otrok zvečer dobi nalepko. Nalepko dobi, če je tisti dan upošteval določena pravila (manjši je otrok, manj mora biti teh določujočih pravil). Ko otrok zbere 10 nalepk, sledi nagrada. Pri nas bomo pekli piškote.
Ker otrok še ne zna sam brati, se orientira po risbicah, vi pa poskrbite, da boste napisana pravila večkrat prebrali in razložili. Ponavadi je dovolj, da razložimo enkrat in plakat prilepimo na otroku vidno mesto, kajti otrok točno ve kaj plakat predstavlja in njegova fizična prisotnost ga opozarja na vedenje.Pozitivno vedenje in sodelovanje seveda tudi pohvalimo. Zelo pozitivno se mi zdi, da so pravila zapisana in je tako težje, da bi jih otrok kršil, ker jih "vidi" črno na belem in vidite jih tudi vi, na njih ne pozabite ter kršenja pravil ne spregledate tako zlahka. Ta sistem torej zagotovo prinese pozitivne rezultate, če smo dosledni in če je nalepka ter peka piškotov dovolj dobra motivacija zato, da se otroku "splača" potruditi. Otrok se pa mimogrede nauči še štetja do deset. ;)
Z ljubeznijo, Mama.
Zdaj pri skoraj treh letih je bilo plakat potrebno dopolniti. Začela so se nova, drznejša, preizkušanja mej in družinskih pravil, zato sem se odločila, da jih zapišem zraven risbic vsakodnevne rutine in opravil. Sprintala sem risbice, ki predstavljajo vsakodnevno rutino in osnovna hišna opravila. Izbrala sem tiste, ki predstavljajo našo rutino in opravila, ki so primerna za Aljaža in jih lahko opravlja. Te risbice sem izrezala in jih v vrste prilepila na blok papir. Zraven risbic sem opisala rutino in zapisala naša pravila, tudi tista, ki jih risbice niso predstavljale (ne kričimo, ne packamo pri jedi ipd.). Morda sem kaj pozabila, ampak zagotovo sem zapisala tista, ki nam delajo težave. V trgovini Kik sem kupila različne nalepke, ki so triletnikom zagotovo zelo zanimive in so dobra motivacija za sistem nagrajevanja in kaznovanja.
Ideja je takšna, da na podlagi spoštovanja rutine in pravil, otrok zvečer dobi nalepko. Nalepko dobi, če je tisti dan upošteval določena pravila (manjši je otrok, manj mora biti teh določujočih pravil). Ko otrok zbere 10 nalepk, sledi nagrada. Pri nas bomo pekli piškote.
Ker otrok še ne zna sam brati, se orientira po risbicah, vi pa poskrbite, da boste napisana pravila večkrat prebrali in razložili. Ponavadi je dovolj, da razložimo enkrat in plakat prilepimo na otroku vidno mesto, kajti otrok točno ve kaj plakat predstavlja in njegova fizična prisotnost ga opozarja na vedenje.Pozitivno vedenje in sodelovanje seveda tudi pohvalimo. Zelo pozitivno se mi zdi, da so pravila zapisana in je tako težje, da bi jih otrok kršil, ker jih "vidi" črno na belem in vidite jih tudi vi, na njih ne pozabite ter kršenja pravil ne spregledate tako zlahka. Ta sistem torej zagotovo prinese pozitivne rezultate, če smo dosledni in če je nalepka ter peka piškotov dovolj dobra motivacija zato, da se otroku "splača" potruditi. Otrok se pa mimogrede nauči še štetja do deset. ;)
Z ljubeznijo, Mama.
Naredi sam: Božični okraski iz slanega testa
Veseli december se približuje in najbrž že potihoma razmišljate, kako boste okrasili smrečico in na kakšen način bi lahko v krašenje smrečice vključili tudi svoje otroke. Okraski iz slanega testa so preprost in zabaven način božičnega ustvarjanja in krašenja za otroke vseh starosti. Izdelovali smo jih lani, a nam jih je nekaj ostalo in sem jih hranila vse do včeraj, ko jih je Aljaž pobarval, kot neki uvod v veseli december. Letos bomo izdelovali še kaj drugega, ampak vseeno sem želela deliti z vami našo lanskoletno izkušnjo.
Potrebujemo:
2 skodelici moke
2 skodelici fino mlete soli
cca.1 skodelica vode
Postopek:
V posodi vse skupaj zmešamo in pregnetemo. Če je masa premehka, dodajamo moko. Kadar pa je testo presuho, dodamo vodo tako, da si ovlažimo roke in ga pregnetemo. Preden začnemo, pustimo testo stati 15 minut. Da se testo med delom ne posuši, ga zavijemo v plastično folijo.Testo razvaljamo čimbolj natanko in izrezujemo okraske s poljubnimi modelčki (za piškote).
Gotove izdelke sušimo na zraku nekaj dni (potrebno je obračat), hitreje pa jih lahko posušimo v kuhinjski pečici, in sicer izdelke na aluminjasti foliji damo v pečico in pečemo cca. pol ure pri 125°C. Posušene izdelke lahko barvamo s temperami ali akrilnimi barvami. Lahko jih tudi prelakiramo. Mi smo uporabili vodene barvice, čeprav bi s temperami bil barvni učinek večji in jih bolj priporočam.
Opazila sem, da je pri barvanju Aljaž letos veliko bolj zbrano sodeloval in brez težav prebarval vse okraske po svojih željah. Najbrž bi tudi pri pripravi testa in izrezovanju z modelčki bil veliko bolj samostojen. Pobarvane okraske posušimo, skozi luknjico potegnemo vrvico in jih obesimo na smrečico ali jih podarimo kot božično darilo družini in prijateljem.
Z ljubeznijo, Mama.
Potrebujemo:
2 skodelici moke
2 skodelici fino mlete soli
cca.1 skodelica vode
Postopek:
V posodi vse skupaj zmešamo in pregnetemo. Če je masa premehka, dodajamo moko. Kadar pa je testo presuho, dodamo vodo tako, da si ovlažimo roke in ga pregnetemo. Preden začnemo, pustimo testo stati 15 minut. Da se testo med delom ne posuši, ga zavijemo v plastično folijo.Testo razvaljamo čimbolj natanko in izrezujemo okraske s poljubnimi modelčki (za piškote).
Gotove izdelke sušimo na zraku nekaj dni (potrebno je obračat), hitreje pa jih lahko posušimo v kuhinjski pečici, in sicer izdelke na aluminjasti foliji damo v pečico in pečemo cca. pol ure pri 125°C. Posušene izdelke lahko barvamo s temperami ali akrilnimi barvami. Lahko jih tudi prelakiramo. Mi smo uporabili vodene barvice, čeprav bi s temperami bil barvni učinek večji in jih bolj priporočam.
Opazila sem, da je pri barvanju Aljaž letos veliko bolj zbrano sodeloval in brez težav prebarval vse okraske po svojih željah. Najbrž bi tudi pri pripravi testa in izrezovanju z modelčki bil veliko bolj samostojen. Pobarvane okraske posušimo, skozi luknjico potegnemo vrvico in jih obesimo na smrečico ali jih podarimo kot božično darilo družini in prijateljem.
Ko je pobarval vse okraske (ni jih ostalo veliko) je sledilo še risanje na papir. |
Tudi Zara je sodelovala. |
Senzorična posoda: kocka in kvadrat
Tokrat sem pripravila čisto preprosto senzorično posodo, ki bo najbolj všeč dojenčkom, ker je preprosta in vsebuje predmete, ki jih z lahkoto prijemajo njihove majhne ročice in ker ti predmeti krasno pašejo v usta. :) Preko te posode je Zara spoznavala obliko kvadrat oziroma kocko. Poiskala sem najrazličnejše kocke in predmete v obliki kocke in jih dala v posodo. Kot že rečeno, dojenčki obožujejo igrače v različnih posodah in škatlah ter jih z veseljem prelagajo ven in noter, se jih dotikajo, okušajo, zlagajo eno na drugo v stolp, jih udarjajo eno ob drugo, da slišijo zvok ipd. Senzorične posode sem pripravljala za Aljaža in Zaro, še preden sem vedela, da obstaja dejanski termin za takšno aktivnost. Recimo tukaj je ene vrste senzorična posoda. Ravno zato zdaj z veseljem spremljam in preizkušam aktivnosti navdihnjene po pedagogiki Montessori (Če kdaj pod Montessori uvrstim nekaj kar to ni, se opravičujem. Prebiram stvari na internetu in tudi v knjigah Marie Montessori in se še vedno učim.), ker so mi ta načela in pristopi blizu.
Na koncu sva se pozabavali z vožnjo v improviziranem avtomobilčku. |
"Brrrrrrrmmmm", kakšno veselje. |
nedelja, 16. november 2014
"Umazana igra" preko senzorične posode za dojenčke in malčke
Zanimiv se mi je zdel članek o "umazani igri" ali po angleško "messy play", ki izpostavlja umazano igro dojenčka in malčka kot odlično za razvoj inteligence, domišljije in kreativnosti. Odlična je tudi kot vzpodbuda za spoznavanje mej, saj otroku omogočimo njemu zanimivo in prijetno igro v okviru pogojev, ki jih sami postavimo. Otrok nagonsko išče in uživa v "umazani igri", vsaj tako opažam pri sinu, ki od nekdaj rad packa po blatu, po zemlji na vrtu, v peskovniku, na mivki ipd. Tudi igra s plastelinom in gnetenje testa (za piškote, kruh) sta vrsta "umazane igre". Želela sem pripraviti senzorično posodo, ki bi vzpodbujala "umazano igro" in bi bila primerna ter varna (užitna, ker hči še vedno daje vse v usta) za dojenčka in malčka. Za prvič sem izbrala dve sestavini, ki skupaj tvorita mivki podobno snov. Gre za moko in vodo, kar pomeni, da je ta senzorična posoda poceni, enostavno in hitro pripravljena ter zelo zabavna. Dodala sem pribor, kuhalnico in plastične posode za prelaganje.
Potrebujemo torej posodo, v katero damo 8 enot moke in 1 enoto vode oz. naredimo zmes po občutku, odvisno kakšno želimo. Dodamo pripomočke po želji in na tla položimo rjuho, ki označuje prostor igre in s pomočjo katere potem lažje pospravite, ker jo samo zložite skupaj in odnesete ven ali v pralni stroj. Otroka sta mivko prijemala z rokami, gnetla, oblikovala različne oblike (zelo lepo se je oblikovalo kroglice, ki jih je Zara potem trgala narazen), polnila plastične posodice na različne načine, in sicer z rokami, žlicami in kuhalnico. Aljaž je delal potičke, Zara jih je podirala. Seveda je dala nekaj umetne mivke tudi v usta, ampak ji ni bil všeč okus, zato je izpljunila. Bilo je zabavno in skupna "umazana igra" ju je povezala, hkrati pa spodbudila k deljenju senzorične posode, mivke in pripomočkov. Z mojo pomočjo sta si izmenjevala pripomočke in določala kateri bo delal kaj in kako. Za prvič je bilo torej odlično.
Komaj čakam kakšno nadgradnjo te senzorične posode in podobno "umazano igro". ;)
Z ljubeznijo, Mama.
petek, 14. november 2014
Razvrščanje dinozavrov
Deževen popoldan smo izkoristili za učenje o dinozavrih. Aljažu so izredno zanimivi, zato sem se odločila, da pripravim slike dinozavrov s pomočjo katerih bova prebirala njihova imena, opazovala njihove lastnosti in jih razvrščala, kajti ima nekaj plastičnih dinozavrov s katerimi se rad igra.
Na strani Montessori Print Shop sem našla slike in opise dinozavrov, jih sprintala in izrezala. Opise sem shranila za obdobje, ko bo malo večji in ga bodo takšni podatki zanimali. Slike sem razvrstuila na pladenj in ker ji je veliko ter so si nekateri dinozavri med seboj zelo podobni, sem tiste zlagala enega na drugega. Potem sva razvrščala. Aljaž je takoj, še preden sem mu povedala kaj bova počela, pričel z iskanjem parov in jih razvrstil po podobnosti. Šlo mu je zelo dobro in aktivnost mu je bila zanimiva. Najino edino razočaranje je bilo, da na slikah ni bilo letečega dinzavra, ki ga ima najraje.
Z ljubeznijo, Mama.
Na strani Montessori Print Shop sem našla slike in opise dinozavrov, jih sprintala in izrezala. Opise sem shranila za obdobje, ko bo malo večji in ga bodo takšni podatki zanimali. Slike sem razvrstuila na pladenj in ker ji je veliko ter so si nekateri dinozavri med seboj zelo podobni, sem tiste zlagala enega na drugega. Potem sva razvrščala. Aljaž je takoj, še preden sem mu povedala kaj bova počela, pričel z iskanjem parov in jih razvrstil po podobnosti. Šlo mu je zelo dobro in aktivnost mu je bila zanimiva. Najino edino razočaranje je bilo, da na slikah ni bilo letečega dinzavra, ki ga ima najraje.
Z ljubeznijo, Mama.
četrtek, 13. november 2014
Knjiga tedna: Letališče
Aljaža zelo zanimajo letala in vse kar je z njimi povezano, zato si je zaželel, da v knjižnici poiščemo knjigo o letalih. Ta knjiga z naslovom Letališče je lepo ilustrirana in preprosto napisana, tako da jo dobro razumejo tudi mlajši otroci. Zelo rad jo lista sam in pa tudi skupaj jo večkrat preberemo. Sem vesela, da smo jo našli, ker sem bila prepričana, da ne bo nič primernega za triletnika.
Ko bom velik bom pilot! :)
Ko bom velik bom pilot! :)
Z ljubeznijo, Mama.
What's in my bag: Moja previjalna torba
Odkar sem mama skoraj ne uporabljam druge torbe, kot je previjalna torba. Zelo pomembno mi je, da je previjalna torba dovolj velika za vse potrebne in nepotrebne stvari, zato sem izbrala torbo Beaba New York. Zdaj je uporabljam že skoraj eno leto (pri Aljažu sem imela manjšo) in sem zadovoljna.
V njej hranim:
1. Vse malenkosti, ki jih nujno potrebujem na dnevni ravni, kot so denarnica, telefon, ključi od avta, ključi od stanovanja, sončna očala itd. Te hranim v sprednjem, manjšem predalu.
2. Rezervna oblačila za oba otroka.
3. Plenice in vlažilne robčke za ritko v Bubamacini torbici.
4. Keep Cup v katerem mora biti obvezno kava, da lahko mama nemoteno opravlja vse funkcije. ;)
5. Voda za mamo in otroke v stekleničkah. Jaz uporabljam Aladdinove, Aljaž ima Skip Hop stekleničko na slamico, Zara pa še trenutno Beaba stekleničko z ustnikom..
6. Prigrizek oziroma malico v vrečki za večkratno uporabo (sadje, otroški piškoti, krekerji, sadno kašico ipd.) in po potrebi še pribor.
7. Igrače. Za Zaro imam vedno pri roki kakšno ropotuljico in grizalo, za Aljaža pa imam voščenke in mini pobarvanke ter kakšno knjigico. Igrače hranim kar v Anabanana wet bag-ici, ki jo po potrebi napolnim z umazanimi ali mokrimi otroškimi oblačili. Tako igrače niso raztresene po celi torbi in se ne umažejo tako hitro.
8. Za vsak slučaj imam zraven en slinček Aden in Anais iz muslina in eno tetra plenico, ker se Zara ogromno slini. Hkrati pa moram nujno imeti vedno pri roki posebej slinček za hranjenje.
9. V moji torbi se znajde še podloga za previjanje, duda in trakec za dudo, robčki, sončna krema, copatki in pa kakšna rezervna kapa ali jopica.
Torba, ki jo pripravimo za novorojenčka je drugačna od tiste, ki jo pripravimo za večjega dojenčka ali malčka. Tako izgleda moja torba v tem trenutku, ko Zari še komajda lahko rečem dojenčica. ;) Razlikuje pa se tudi od priložnosti do priložnosti. Ni enako, če se odpravimo v park, na obisk ali na celodnevni izlet.
Z ljubeznijo, Mama.
Naročite se na:
Objave (Atom)