torek, 23. junij 2015

Kako se soočamo s trmo?

Neverjetno hitro mine prvo leto in kar naenkrat pred tabo stoji malček (zate še dojenček), ki točno ve kaj želi in pri tem neutrudno vztraja ter če je potrebno priredi pravo predstavo, da to tudi doseže. Se samo meni zdi ali je starost leto in pol res nekakšen mejnik glede trme, malčkove želje po samostojnosti, po uveljavljanju svojega jaza, glede neobvladovanja svojih čustev in izpadov jeze? Pri nas je vse skupaj začelo okoli prvega leta starosti (predvsem pri Aljažu sta upor in metanje po tleh prišla zelo hitro na vrsto), intenziviralo pri letu in pol ter doseglo svoj vrhunec pri starosti dveh let. No, pri treh letih se obdobje trme še ponovi in potem že težko primerjaš ali je huje pri dveh let ali pri treh.


Zara je trenutno v obdobju, ko želi biti zelo samostojna in to je nekaj, kar pri naši hiši zelo spodbujamo in zato me to hkrati veseli in obremenjuje. Namreč, ker še ne govori težko izrazi svoje želje (in ona točno ve kaj želi ter v svoji dojenščini to odlično odpoje, le jaz jo težko razumem, kaj šele kdo drugi) in ko ji ne ustrežemo jo popade jeza, začne kričati in se besno vrže ob tla (na sliki). Če se ji želiš približati, jo prijeti, ji razložiti situacijo ipd., se stvar še poslabša. Kako torej reagirati? Druga stvar pa je, da trmasto vztraja pri določenih stvareh, pri katerih ji lahko ustrežem samo do določene mere in tudi to jo pahne v histerični izpad. Na primer, ona bi "sama!"  umila roke, čeprav kljub pručki komaj seže do pipe; "sama!" umila zobe, kljub temu, da delo pač moram dokončati jaz, "jaaaaz!" (njene besede) bi se oblekla, kljub temu, da še ne zmore vsega sama, "jaaaaz" bi kuhala večerjo ob vročem štedilniku, "jaaaaz" bi se sama peljala na največjem toboganu itd. Ves dan torej poslušam "sama", "jaz" in "moje". Saj pravim, to me veseli in s ponosom jo gledam, kako dobro ji grejo določene stvari od roka, ampak vsega pa žal ne more sama in postavljanje mej ji sploh ni všeč. Imam pa to srečo, da kljub temu hitreje dojame kot Aljaž in se hitreje pomiri. Največji čar majhne razlike med sorojenci pa je, da lahko kakšen takšen trmasti izpad doživiš dvojno (po možnosti kje v javnosti, pred vrtcem ali v parku).

Kako se torej soočamo s trmo?

1. Najprej seveda poskušamo preprečiti situacijo, v kateri bi otrok doživel napad trme oziroma besa. Če dobro poznamo in opazujemo svojega otroka, potem približno vemo, katere so tiste situacije, ki vodijo v takšne izpade in se lahko na njih vnaprej pripravimo. Sama poskušam najti stvari, ki jih pa lahko opravi sama in jo primerno spodbudim in pohvalim, hkrati pa ji razložim, da ji pri nekaterih stvareh pač moram pomagati. Pomaga preusmeritev pozornosti, ponujanje izbire med dvema možnostima in drugi vzgojni triki o katerih sem že pisala.

2. Otrok v situaciji, ko je razburjen potrebuje enostavne razlage in preprosta, kratka navodila. Predvsem pri mlajšem otroku, bo zelo učinkovito, če mu poveste tako: "Zobkov si ne moreš umiti čisto sam. Lahko jih najprej umiješ ti, potem pa bom dokončala jaz." "Najprej si sam umij roke, potem jih bom umila še jaz." "Najprej pojej kosilo, potem bo na vrsti sladica." "Zdaj se še igraj, ampak potem pa bo na vrsti pospravljanje." Tako hkrati prisluhnete otrokovim željam in dosežete takšen rezultat, kot ga želite. Lahko bi rekli, da je volk sit in koza cela.

3. Če se otrok kljub temu razburi in besede ne pomagajo, ga pustite in mu ne pridigajte. Ostanite v njegovi bližini in ga pustite, da se pomiri. Vaša reakcija je odvisna tudi od tega, zakaj je prišlo do izpada, od starosti otroka, od karakterja otroka ipd. Včasih lahko pretirano polaganje pozornosti na takšne izpade samo škodi.

4. Otroka lahko objamete (če to želi) in mu poveste, da ga razumete in da ste tukaj za njega, če vas potrebuje. Lahko mu tudi predlagate, da naj globoko diha in se pomiri. Nadaljujete lahko tako: "Razumem, da si jezen, ker ti ne dovolim metati igračk po tleh, ampak zdaj je čas da se pomiriš. Ko se boš pomiril, se bova pogovorila." "Igračk ne mečemo."

5. Če se otrok dolgo ne pomiri, bosta morda morali svoje besede ponoviti večkrat ali pa odstraniti otroka iz situacije. Pomaga lahko, da ga odnesete v sobo, kjer ni nikogar in kjer se lahko pomiri stran od situacije, ki ga je spravila v takšen položaj. To ne pomeni, da ga morate pustiti samega. Vi ste lahko ob njem, lahko kaj pospravljate v istem prostoru, če ne želi, da ste neposredno ob njem, lahko pa ga držite v naročju in čakate ali kaj podobnega.

6. Pomembno se mi zdi, da ne popustite, če gre za izsiljevanje. Če se je otrok tako odzval na določeno prepoved, mu ne smete popustiti samo zato, ker se je razburil.

7. Kadar gre za izpade trme v javnosti, veljajo enaka pravila kot doma. Seveda poskušamo situacije preprečiti z različnimi vzgojnimi triki in tako, da otroke (recimo v trgovini) že vnaprej zaposlimo. Če pride do jeze, uveljavljanja svoje volje, kričanja, metanja po tleh ipd., jima sama najprej razložim, da nečesa pač ne morem dovoliti in povem zakaj. Če se vedenje nadaljuje poskusim s kakšno od zgoraj omenjenih metod ali pa enostavno razložim tako: "Če se ne boš pomiril in boš nadaljeval s svojim vedenjem, bova morala domov." Zari povem malo bolj enostavno: "Zara, to je ne, ne." "Gremo rajši domov?" Če recimo Zara ne želi dati roke na cesti ji rečem: "Zara, rokico moramo dati. Te nesem ali boš šla sama in boš lepo dala rokico?" Ker želi vse sama, se ponavadi odloči za drugo možnost in da roko. Velikokrat se zgodi, da moram takšne stavke ponoviti vsaj trikrat. Pri večjem otroku (od dveh let naprej) pomaga, da se dejansko držite tega, kar ste rekli. Če ste ga opozorili in mu povedali, da boste odšli domov, če bo recimo nadaljeval z metanjem po tleh v trgovini, to tudi storite. Ponavadi je dovolj, da se to zgodi enkrat in nikoli več (ali pa vsaj zelo dolgo ne).

Situacij, ki lahko razburijo naše malčke je res ogromno in težko je opisati vsako. Velikokrat je tako, da mamice odkrijemo različne trike, ki delujejo v posameznih situacijah in super je, če se lahko o tem pogovarjamo in izmenjujemo ideje. Danes sem opisala samo nekaj svojih reakcij na trmo, ki jih uporabljam in vsekakor ne pravim, da so to pravilne reakcije ali celo edine pravilne. To so moje izkušnje in zelo bom vesela, če mi v komentarje zapišete svoje izkušnje in kako ve reagirate v takšni situaciji. Lahko tudi zapišete posamezno situacijo, ki vam dela težave in skupaj ugotovimo, kako bi lahko reagirali, da bi preprečili nezaželeno vedenje. Naj omenim še samo to, da tudi pri nas pride dan, ko nič ne deluje, ko smo slabe volje in na koncu z močmi in da take dni pač preživimo, prespimo in se potem vsakič znova pozitivno trudimo naprej.

Z ljubeznijo, Mama.

3 komentarji:

  1. Naš mali rad "leži na tleh", zdaj že včasih skoraj za hec, pa se dela, da tuli, ampak ko se začnem pogovarjat, vidim, da se mu jamice od nasmeha delajo. Pri vsakem funkcionira kaj drugega. Pri nas (oz pri drugem) najbolj funkiconira, ko ob začetnem uporu naredim preusmeritev na starejšega. Npr včeraj se mi ni želel obleči, pa je starejši sam (pred malim, torej je slišal) predlagal, da naj malega nahecam, da se bo on oblekel. No in sva odigrala. Starejšega sem povabila k sebi v naročje in mu začela oblečit (pa je bil komplet oblečen že) spodnje hlače od malega. Mali je pozabil na trmo in rekel, da je to njegovo in se bo on oblekel. Funkcionira na še bolj banalnih situacijah, npr. ga vprašam, če dam starejšega na kahlico, da bo on namesto njega lulal in si premisli :P Saj vem zlobno, ampak prihrani trme še in še :P Ja, "jaz tudi" faza je trenutno zeloooo močna :P

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Haha, no očitno še kako prav včasih pride, da imajo brata ali sestro. ;) Neverjetno je tudi to, kako hitro pridejo iz faze "sam" in "jaz" v fazo "ne bom se oblekel". :P Včasih kar težko slediš. :)

      Izbriši