Vožnja z ladjico

Vsako poletje se odpravimo na vožnjo z ladjico po reki Dravi. Prvič sva šla z možem, ko sem bila noseča z Aljažem in od takrat naprej je to naša tradicija. Najraje gremo v takšnih vročih dneh, kot so trenutno, ker na ladjici prijetno pihlja in otroka vsako leto (ne glede na starost) zelo uživata. Vožnja traja približno 40 minut (priznam, da ne vem, ker niti ne gledam na uro) in ni predolga za majhne otroke. Prednost tega, da živiš v majhnem kraju pa je, da si na ladjici skoraj sam. Smo bili lansko poletje tudi na vožnji po Ljubljanici in je bilo zelo lepo, ampak je bila gneča in veliko turistov.

Najprej smo se s kolesi odpravili v bližnji park na otroško igrišče, ker je tam senca in se lahko otroka brez skrbi igrata, potem pa še na ladjico "Čigro". Kljub temu, da nam je bilo vroče, smo popoldan izkoristili za druženje na prostem in malo lažje preživeli vročo nedeljo. Zna biti kar naporno z otroci v tej vročini, kajne? ;)

Čakanje na ladjico.

Tukaj pa sva v fotografski objektiv ujela njun trenutek nežnosti in igrivosti. Velikokrat naju presenetita, ko si tako spontano pokažeta kako se imata rada. Predvsem Zara je tista, ki z veseljem preko dotikov in poljubov pokaže, da ji je prijetno v bratovi družbi. Aljaž pa ji vrača z določeno mero zaščitništva in s tem, da skrbi za njo, pazi, da ne pade ali ji popiha rano, ko se poškoduje. Zelo lep odnos imata in vsaki dan bolj sem ponosna na njiju. Seveda se tudi skregata, to je normalno, to je del življenja. 

Marsikdo mi reče: "A ni to lepo, da skupaj odraščata?" Je. Najlepša stvar, ki sem ji, kot mama, lahko priča. In hvaležna sem za to.

Z ljubeznijo, Mama.